29-letni kolesar Matej Mohorič je rad sedal na kolo že v otroštvu v domači Podblici na obronkih Jelovice. Danes je zmagovalec etap na treh največjih večtedenskih dirkah in svetovni prvak v kolesarstvu na makadamu. S svojo iskrenostjo in srčnostjo, kot jo je izkazal v odmevnem pogovoru po eni od etapnih zmag na Tour de France, nagovarja mnoge. Pozornim ušesom tudi ni ušla njegova izjava, da je izid etape izročil v Božje roke.

Ko smo se po spletni povezavi pogovarjali z njim, je bil v Španiji, kjer je treniral, še topel sončen dan, pri nas pa že zimski večer. Na naša vprašanja je odgovarjal dobro razpoložen in s človeško odprtostjo.

Kolo je vaše »orodje« že od mladih nog, kajne?

Tako je, s kolesom sem zrasel gor. Uporabljal sem ga kot prevozno sredstvo za delo na kmetiji, za pot v gozd ali na njivo in nazaj. Pa tudi v prostem času smo se fantje iz vasi zelo radi preganjali s kolesi. Že od majhnih nog sem bil morda nevede zaljubljen v kolesarjenje. Potem sem se z dvanajstimi leti vpisal v kolesarski klub v Kranju in od takrat je bil to moj hobi. Zadnjih enajst let je to moj poklic.

Mami vam je rekla, da imate še veliko drugih talentov in da bi lahko v življenju počeli še marsikaj drugega. Ali ste stopili na pravo pot?

Ja, sem. Trdno sem prepričan, da je bila moja pot prava in sem vsak dan neskončno hvaležen, da mi je bilo to dano. Je pa res, da imam še vedno ogromno drugih interesov v življenju in da bi bil verjetno uspešen v kakšnem drugem poslu, v kakšni drugi stvari …

Na katerem področju pa?

Kdove … Zelo rad sem hodil v šolo in bil tudi zelo priden učenec. Zelo sem se veselil, da bi šel na fakulteto. Verjetno bi šel na strojno, tako da bi najbrž zdaj delal kje v Železnikih v Domelu ali kaj podobnega. Zelo so me zanimale mehanične stvari, kako kaj deluje, fizika, deloma tudi kemija, vse naravoslovne vede so bistvene. Za nobeno delo mi ni bilo nikoli težko prijeti. Hitro v vsaki stvari začnem zelo uživati, ko se ji malo bolj posvetim. Vendar mi je kolesarjenje tako blizu in me tako osrečuje, da bi, če bi bil v kaki drugi službi, šel popoldne na kolo za rekreacijo. Rad tudi hodim v hribe in tečem ali se lotim kakšnega fizičnega dela. Nič pa mi ni tako pri srcu kot kolesarjenje. Če bi že vsak dan »tišal« na kolo, sem hvaležen, da je to lahko moja služba. Kadar imam dolg, težak trening, mi je to v užitek, me izpolnjuje kot človeka, zame je to kot pet ur, ki jih imam samo zase, kot molitev, kot meditacija, ko se počutim eno s samim sabo, z naravo, z ljudmi okrog sebe. Niti me ne žene naprej želja po dokazovanju ali po rezultatih kot takih, bolj grem naprej zato, ker me osrečuje pot do cilja in iskanje, kaj lahko naredim bolje, ter užitek v vožnji, na treningu in tekmovanjih, ker sem tudi nekaj adrenalinca. Všeč se mi je peljati hitro, s tem se izživim. Po koncu sezone, ko precej manj kolesarim, da si telo odpočije, vidim, da nisem isti človek, da sem malo bolj nervozen, nestrpen. Kolesarstvo mi daje neko širino in me izpolnjuje na tak način, da sem zaradi tega lahko tudi sicer boljši človek.

Prav to vprašanje sem imel pripravljeno – ali vas kolesarstvo dela boljšega človeka …

Mislim, da me. Časa, ki ga preživimo v naravi ali pri lažji fizični aktivnosti na prostem, nam danes manjka. Veliko služb je takšnih, da pretežno sedimo za računalnikom. Človek ni narejen za to, pač pa, da je zunaj, da nekaj dela. Ne rečem, da je treba ravno na kolo ali hoditi, pač pa nekaj delati fizično, tudi če je to delati v gozdu z motorko ali grabiti. To te sprosti in umiri, pomaga h koncentraciji. Fizičnega dela je bilo včasih več, zato imamo to v krvi. Ker ga danes manjka, je v družbi več nestrpnosti, nervoze in slabe volje. Sam vidim, da sem v zahtevnem pripravljalnem obdobju, ko je zelo veliko fizične aktivnosti, v sebi precej bolj umirjen.

Kolesarstvo je tudi krut šport. Kako kljub temu uživate v njem?

Ne bi rekel, da je krut. Mogoče je krut za tiste, ki ga spremljajo po televiziji …

To, da je krut, ste v znani izjavi po etapni zmagi na Touru rekli sami …

Šport je krut, ne kolesarstvo. Takrat, po težki zmagi, sem kot kruto občutil to, da se nagradi samo zmagovalca. Po eni strani je prav tako, evolucija deluje na tak način in svet se izboljšuje z nagrajevanjem najboljših. Po drugi strani je pa »smotano«, da moraš sotekmovalce, s katerimi si en mesec sobival ter doživljal njihove zmage in poraze, ne bom rekel izkoristiti, ampak mogoče prelisičiti za to, da prideš do zmage. Sodobno kolesarstvo je zelo napredovalo v več vidikih, hitrosti so postale zelo velike in šport je postal tehnično in motorično veliko bolj zahteven, kot je bil včasih. Včasih je šlo predvsem za merjenje fizične moči, ker je bil šport zelo vzdržljivostno naravnan, danes je pa bistveno bolj tehničen, ne toliko kot formula 1, recimo, ne drži, da če imaš hitrejše kolo, boš boljši, je pa tehničen v tem, da so hitrosti tako velike, da se lahko v skupini zelo skriješ in da je pomembno, kako prerazporediš svoje moči, kdaj napadaš, kdaj pa pač poskušaš varčevati z energijo, se skrivaš in čakaš na svojo priložnost. Malo kruto je potem, da druge izigraš za svojo zmago. Veš pa, da je ogromna razlika med zmago in drugim mestom. Ta šport je individualen, obenem pa tudi ekipen. Vsa ekipa zastopa enega, tistega, ki ima najboljše možnosti za uspeh. Če nimaš ekipe, ki te res vrhunsko podpre, nimaš možnosti, da boš na koncu dosegel kaj velikega. Tudi zato je pritisk veliko večji, ker je videti, kot da nas dirka 200, ampak v resnici nas dirka 25. Na tistem, ki ima vlogo, je odgovornost, da tisti dan dirka na rezultat, ostali pa mu pomagajo tistemu znotraj svojih ekipah. Če zmagaš, nagradiš ne samo svoje delo, ampak trud vseh tvojih sotekmovalcev v ekipi in vsega osebja, ki stoji za tem. Za našimi nastopi stoji 70 posameznikov, 70 družin, ki živijo od tega ... Čutim se dolžnega zmagati tudi za tiste ljudi, ki me spremljajo, ker vem, da lahko s svojimi dejanji in s svojimi zgledi posredno vplivam tudi na njihova življenja.

Športno udejstvovanje ima torej pozitivno vlogo …

Včasih sem se zdel sam sebi sebičen, da to počnem zato, ker je meni všeč, ker bi lahko, kot pravi moja mami, naredil kaj bolj produktivnega za družbo. Ampak po drugi strani ima šport zelo veliko vlogo v družbi, saj osmišlja stiske posameznika, navijače ob čustvih, ki jih doživljajo ob spremljanju naših podvigov, ponese v drugo dimenzijo, jih motivira, jim za trenutek zaposli misli, da ne gledajo več na lastne težave … Zagotovo jih spodbudi k temu, da naredijo nekaj dobrega zase in za svoje telo. Mogoče vidijo živ dokaz, da se tudi sanje včasih uresničijo s trdim delom in natančnostjo. Če bi delali samo tisto, kar je koristno, ne bi res vedeli, zakaj sploh živimo, kaj sploh je naš smisel na tej zemlji. Vse te stvari, ki so osebne in so tudi lepe, ki vzbujajo čustva, so na nek način smisel življenja. In to, da drug drugemu pomagamo. Te vrednote šport zagotovo močno zastopa.

Veliko vam pomeni, da motivirate druge – da vidijo, da s trdim delom prideš do cilja. Ali kdaj vidite, kako ste druge že navdihnili?

Prejemam številne odzive. Včasih mi kar sami pišejo ali pa me na ulici pocukajo za rokav in povedo, kako so se zaradi mene začeli ukvarjati s kolesarstvom ali pa da so shujšali ali pa da so začeli malo drugače gledati na stvari, pa da so si začeli jemati več časa zase ter s tem mogoče pomagali tudi drugim … Vsak dan pridem v stik s kom, ki ga je navdahnila moja predstava. Predvsem pa so mi pomembni otroci in mladi. Zato sem pred leti ustanovil fundacijo, s katero poskušamo kolesarstvo čim bolj približati mladim, V današnji dobi je zelo pomembno, da jih uspemo odlepiti od telefonov, jih spravimo ven, jim pokažemo, da so tudi druge stvari v življenju, ki so zelo fine in jim lahko pomagajo. Nisem ustanovil fundacije samo z namenom, da bi imeli še kdaj kakšnega Pogačarja ali Rogliča ali pa Mohoriča, ampak tudi zato, da pokažeš kolesarstvo, jih spraviš v šport. Te vrednote jim ostanejo in bolj verjetno je, da se bodo tudi kot bodo odrasli ukvarjali s kolesarstvom, s športom in jim dvignile kvaliteto življenja.

Vaš močan, čustven in zelo vsebinski odgovor na novinarsko vprašanje po etapi na Touru se je dotaknil številnih. Nekdo je v komentar na Youtubu napisal, da v vas najde ponižnost, moč, odločnost, človeškost, spoštovanje. Kaj rečete na to?

Res se trudim, da sem tak človek. V sebi tudi čutim te vrednote in jih poskušam predajati naprej. Če se samo en človek zaradi tega spremeni, bo svet boljši. Včasih se zdi, kot da gre družba v tako smer, da bo šlo vse v franže, a če se vsi trudimo in z majhnimi koraki poskušamo drug drugega spodbujati k lepšemu in boljšemu, temu ni tako in gre svet počasi na boljše. Sam nikoli ne občutim, da je to Sizifovo delo. Če lahko enemu človeku pomagaš, je to že veliko. Spoštovanje do sočloveka, poštenost, sočutje, da si pomagamo takrat, ko vidimo, da je nekdo pomoči potreben, pa tudi, da prosimo za pomoč, če jo sami potrebujemo – to so stvari, ki svet delajo lepši. Ne verjamem vedno, da gre svet na slabše, vidim ogromno lepih, dobrih stvari. Vidim ogromno mladih, ki so res v redu, recimo tisti, ki so deset let mlajši. Seveda, nekateri so drugačni, svet, ki se je spremenil, jim ne pomaga, a sam gledam tudi zelo pozitivne spremembe v svetu in želim, da bi poskušal svet delati lepši.

Po etapni zmagi ste rekli: »Vedel sem, da če štartam 100 metrov pred ciljem z vso močjo, imam morda možnosti. Na koncu sem vrgel samo kolo in ostalo položil v Božje roke in je bilo dovolj za zmago.« Ali večkrat v življenju stvari izročate v Božje roke?

Živim po načelu, da poskušam, kar je v moji moči, nekaj, na kar jaz lahko vplivam, kar znam. Vse ostalo, na kar pa nimam vpliva, pa pač polagam v Božje roke in mi to tudi pomaga, da živim z manj odgovornosti in pritiska na svojih ramenih. Lahko bi ves dan razmišljal, kaj bo, če bo šlo nekaj narobe, drugače … A ne morem si predstavljati, kako bi živel, če bi se že vnaprej sekiral. Poskušam iz vsake situacije, tudi če mi življenje vrže polena pod noge, potegniti najboljše, kar znam. Poskušam preseči samega sebe, delati dobro in se učiti iz svojih napak. V življenju je toliko stvari, na katere nimamo vpliva, da lahko, če se začneš sekirati za vsako tako stvar, zapadeš v depresijo. Meni to, da zaupam v Boga, da usoda ali Bog že ve, kaj je na koncu dobro ali pa kako se bodo na koncu stvari odvile, pomaga, da živim lažje, z manj pritiska in z manj odgovornosti. Je pa zelo pomembno, da ne čakamo, da bo nekaj padlo z neba, ampak da zelo trdo delamo za dosego svojih ciljev. Vendar imam lahko nadzor samo nad tem, kar sam počnem, ne morem pa vplivati na stvari, ki se pač zgodijo. Vedno zaupam, da se zgodijo z nekim razlogom in da se na koncu sreča in smola nekako izravnata. Ali pa da ima to vseeno višji smisel, ki ga mogoče mi v tistem trenutku ne zaznamo. Mogoče je to z nekega vidika malo, ti pa pomaga lažje živeti in se soočiti s tragičnimi stvarmi, kadar se zgodijo.

Kaj pa Boga prosite – pred dirko in tudi sicer?

V bistvu ničesar. Večinoma ga ničesar ne prosim, večinoma sem predvsem hvaležen, poskušam se zavedati in spraševati, za katere stvari sem hvaležen, ker mi to pomaga, da vsaj osebam, ki mi pomagajo, izkazujem to hvaležnost. To mi pomaga k zavedanju, v kakšni situaciji sem, in se temu primerno obnašam – da cenim svoje delo, svojo službo, z drugega vidika pa gledam na stvari, ki so nekoliko težje, malo bolj komplicirane in pri katerih je včasih treba malo stisniti zobe. Nič pa Boga ne prosim, ker verjamem, da ve, kaj dela, in predvsem zaupam in v vsakem trenutku delati čim bolj vestno, natančno in pravilno. Vse ostalo pa položim v Božje roke. Zaupam, da bo že tako, kot mora biti. V nekem trenutku si neskončno želiš, da se nekaj zgodi, ampak ti takrat mogoče misliš, da je to zelo dobro, čez nekaj časa pa se izkaže, da sploh ni bilo tako »fajn«. Nikoli ne moreš vedeti, kaj se bo na koncu izkazalo, tako da se s temi stvarmi sploh ne obremenjujem. Jih samo sprejmem. Sprejmem predvsem sebe takšnega, kot sem, sprejmem svoje napake, sprejmem svoje vrline, poskušam se graditi, se učiti iz svojih napak, analizirati, zakaj se dogajajo.

Od kod vaš odnos do Boga, vaša vera? Kako ste prišli do nje?

To je bilo stoodstotno na ramenih staršev. Starši svoje vrednote predajo naprej svojim otrokom in tudi zato je pomembno, da svoje otroke vzgajamo v duhu, v katerega verjamemo, zaupamo in verujemo. Tudi sam poskušam predati naprej svojim otrokom te vrednote, da je človeku v veliko olajšanje, če zaupa v nekaj višjega. Če ne zaupaš v Boga, je res težko sprejeti določene stvari, če se zgodi kaj tragičnega, se je veliko težje soočiti z nečim, kot če veruješ. Zdi se mi, da je bistvo vere to, da vzame težo z naših ramen, saj jo preložimo na nekoga, v katerega verujemo.

Kje boste preživeli letošnji božič?

Za božič se vedno vračam nazaj, to zdaj ni več moja primarna družina, k svojim staršem. Pripeljem tudi svoje otroke in vsi skupaj v družinskem krogu počastimo Jezusov prihod. Pridem nekaj dni prej in potem takoj odidem nazaj na toplo na trening.

Včasih je to logistično težavno, a ta praznik mi je res pomemben in se res potrudim, da takrat pridem domov.

Gremo k maši, ne k polnočnici, ker bi bilo to za otroke prepozno, pač pa zvečer. Potem imamo zelo lep običaj, na katerega imam tudi res lepe spomine iz otroštva: pokropimo hišo ob molitvi rožnega venca. Mami pripravi zelo slavnostno večerjo, dobro domačo hrano. Vsi skupaj usedemo, se družimo in se imamo neskončno lepo. To tradicijo želim ohraniti tudi zaradi svojih otrok. Takšni trenutki so tisti, zaradi katerih živimo, nekaj najlepšega v življenju. To te poveže z drugimi in potem vse, kar se dogaja v vsakdanjem življenju, lažje preneseš, ker imaš nekaj, česar se neskončno veseliš.

Kaj vam pomeni družina in kako ji posvečate pozornost, kljub temu, da ste veliko odsotni?

Ko sem doma, otrokom skušam posvetiti vso svojo pozornost, z njimi preživeti kvaliteten čas in jim predati to, v kar verujem, svoje vrednote. Mogoče sem res zelo veliko zdoma, kadar pa sem doma, sem zelo veliko časa z njimi. To so trenutki, za katere živim. Zelo velika vrednota je zame družina. Ostajam pa trdno prepričan, da je ta moja poklicna dobra za mene osebno in za naše odnose. V kateri koli drugi službi bi bil deloholik, bi veliko od zgodaj zjutraj do pozno zvečer in bi se verjetno videli še manj. Se pa z domačimi, kadar nisem doma, seveda vsak dan slišim.

Kako vaš odnos do življenja in vere sprejemajo drugi okoli vas, sotekmovalci, novinarji …?

Moram reči, da je zelo veliko mojih sotekmovalcev podobno mislečih. Verjetno je težko biti tako uspešen, če bi se sam za vse sekiral. Tudi v drugih kulturah. Smo zelo mednarodno obarvana ekipa, niso vsi kristjani, je pa velika večina verujočih v smislu, da imajo eno svojo vero, ker ti to pomaga. Naša ekipa je sestavljena iz izjemnih posameznikov, ki spadajo svetovni vrh. Vsi imajo zelo veliko spoštovanja do sočloveka in do vsega truda, ki ga vlagamo v naš posel. Smo zelo »fajn« klapa in se tudi zelo dobro razumemo. Imamo se luštno tudi takrat, ko delamo.

Kakšne so vaše želje in pričakovanja za prihodnjo sezono in za prihodnost?

Spet se bom »fokusiral« na spomladanske klasike, na dirko Pariz-Roubaix in dirko po Flandriji. Tu sta še dva »spomenika« od ostalih petih – Milano-Sanremo sem na primer že zmagal – za katera mislim, da imam potencial, da jih nekoč osvojim. Ni pa to moje glavno gonilo, želim se predvsem še naprej truditi in trdo delati, da bom čim bolj pripravljen, potem kar bo, bo. Polagam stvari v Božje roke, tako kot vedno. Svoje znanje želim predati naprej na naslednje generacije, tudi to je v zadnjih letih postalo moja velika vrednota. Zdaj prihajajo novi mladi kolesarji, ki bodo čez deset let nosili odgovornost.

Spet me čaka nastop na dirki po Franciji. Tam bodo cilj spet etapne zmage. Naslednje leto je leto olimpijskih iger. Slovenci smo se začeli zavedati, da imamo zlato generacijo kolesarjev in da če stopimo skupaj, lahko dosežemo dober rezultat ali mogoče zmago na največjih prvenstvih za državo. To nas dela ponosne in to cenimo, tako da se bomo verjetno tudi vzeli skupaj in na olimpijskih igrah in na svetovnem prvenstvu poskušali odnesti zlato medaljo. Tudi to je velik cilj. Poleg vsega tega pa me čakajo še dve ali tri dirke v gravelu (makadamkanju), novi disciplini, v kateri sem lani postal svetovni prvak in je na zelo strmi krivulji popularnosti. Blizu mi je, ker sem odrastel na gozdnih cestah, na makadamih, brezpotjih. Zelo mi je pri srcu, tako da se tudi nastopov izven cestnih dirk zelo veselim.

Kaj bi bralcem Družine zaželeli za božič?

Predvsem, da naj se poskušajo čim bolj zavedati teh lepih trenutkov, da naj si načrtujejo in si naredijo čim lepše praznovanje, ker so to tisti trenutki, za katere živimo, pa da naj se takrat združijo in naj se imajo radi. Moramo paziti drug na drugega in biti hvaležni, da smo tukaj na zemlji in da smo lahko skupaj.