Foto: Peter Perše/RTV SLO

Ivana Štuheca slovenska javnost pozna kot moralnega teologa, profesorja in pronicljivega publicista, malokdo pa tudi kot velikega ljubitelja konj. Njegova zaobljuba, da bo šel na romanje s konjem v Kompostelo, če se reši Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru, je padla v vodo zaradi pandemije, zato je izpeljal rezervni načrt: romarski krog po Sloveniji, ki pa se ni izšel povsem po željah. Konj Miško je moral zaradi poškodbe kopit že po petih dneh domov, Štuhec pa je pot, ki je »hkrati zahvala Slomšku in hommage za 30 let samostojne države«, nadaljeval peš v enakem obsegu, kot bi jo tudi s konjem.

Preveč asfalta

Štuhec je ljubitelj konj že od otroštva, ko je imel z njimi opravka na kmetijah starih staršev; ker je živel v Ljutomeru, je tudi pogosto hodil na konjske dirke. Ko je leta 2005 začel resneje jahati, so mu sorodniki predlagali konja tudi v Zavodu Antona Martina Slomška na Vrbanski. Podarili so mu dva konja, v čemer je videl priložnost ne le zase, temveč tudi za dijake. Zdaj sta konja že svojevrstni zavodski maskoti. »Tisti dijaki, ki že znajo jahati, imajo to možnost; drugi, ki še ne znajo, se lahko pri nas nekaj malega naučijo, tečaja sicer nimamo. Mnogi mladi ju pridejo le božat, crkljat, imata tudi terapevtsko vlogo. Za osnovnošolce in otroke iz vrtca pa enkrat letno pripravimo dan ježe,« pojasni Štuhec.

Če bi obveljal prvotni scenarij, Štuhec te dni ne bi romal po Sloveniji, temveč – predvidoma tri mesece z začetkom na velikonočni ponedeljek – po Jakobovi poti v Kompostelo. V ta namen si je tudi omislil bosanskega planinskega konja Miška, za katerega se je že dlje časa dogovarjal z edinim rejcem te pasme v Sloveniji Antonom Dolinškom, od februarja letos pa je bil konj vendarle v Štuhečevem hlevu. Toda pandemija je preprečila mednarodni podvig (»Zdaj rečem hvala Bogu, da se je to zgodilo.«), rezervni scenarij se mu je porodil ob zamisli, da bi lahko s konjem naredil zahvalni krog po Sloveniji ob 30-letnici samostojne države in v zahvalo Slomšku za rešitev zavoda.

Foto: osebni arhiv

Osnovna dilema pred začetkom je bila, kako »obuti« Miška: ga podkovati ali ne, mu kupiti gumijaste škornje. »Nazadnje sem tvegal in se na pot z njim podal brez vsega v upanju, da ne bo toliko asfalta, kot ga je v resnici bilo. Prav to je bilo zame največje presenečenje: prvih pet dni sva čez Pohorje in Šaleške hribe do Ljubnega gotovo prehodila 60 % poti po asfaltu, le 20 % po gozdnih poteh. To mu je zbrusilo kopita do te mere, da ni mogel naprej. Če bi vztrajal, bi lahko to imelo zanj hude posledice. Iti danes s konjem po svetu je zaradi asfalta povsem nekaj drugega kot nekoč, je bila pa zanimiva in dragocena izkušnja,« je vtise strnil Štuhec.

V težavah zaradi motoristov

Med romanjem se ti hitro lahko zgodi kaj nepredvidljivega. Tudi Štuhecu in Mišku se je. »Bilo je tretji dan na Plešivcu, podružnici Šoštanja. Z Graške Gore sem se spustil po poti XIV. divizije, bila je označena, lepa gozdna pot. Brez težav sva prišla skoraj do konca, tam pa presenečenje: križem zmetana debla po tleh, za njimi dračje, v nobenem primeru Miška nisem mogel spraviti čez. Desno je bil prepad navpično navzdol, levo gozd navpično navzgor. Obrnila sva in med drevesi komajda našla primeren prehod, tam pa naju je zaustavila vsaj 2,5 metra visoka škarpa. Kaj zdaj? K sreči mi je konj sledil in skočil za mano. Ko sem spodaj ljudi vprašal, kaj za božjo voljo to pomeni, so mi odgovorili, da so pot zaprli zaradi motoristov, ki divjajo po pešpoteh,« je obujal spomine Štuhec.

Miško, miren in potrpežljiv

Kako je izgledal njegov romarski dan s konjem? Zjutraj je potreboval skoraj uro, da je oba pripravil za pot, za dobro orientacijo pa so namesto navigacij vselej poskrbeli domačini, s katerimi je bil nazadnje v stiku ali pri katerih je prenočil. »Tretjino poti sem jezdil Miška, tretjino hodil ob njem z nahrbtnikom na rami, tretjino poti pa sem mu dal nahrbtnik na sedlo, kjer ni bil najbolje uravnotežen. Zgodilo se mi je, da se je zato sedlo obrnilo, kar je bila spet svojevrstna izkušnja, ki ti vzame uro časa, preden vse popraviš.«

Dvakrat mu je nameraval Miško pobegniti domov. »Prvi dan sva prišla v hudem nalivu na sv. Primoža nad Vuzenico, zunaj sem ga pustil privezanega pri drevesu, da se je pasel. Vrv je bila na enem delu zapeta z železno klamfo, ki je očitno popustila in Miško je šel veselo nazaj proti Vuzenici, a sva ga k sreči s sosedom ujela. V drugo pa sem na Belih Vodah nameščal pastirja, da bi Miška pustil čez noč zunaj na pokošenem vrtu pri župnijski stavbi. Ko sem to eksperimentiral, je ugotovil, da v pastirju ni toka, glavno porinil kar pod pastirja in jo ucvrl čez travnik, a sem ga tudi ulovil.« Kot pravi Štuhec, je bil Miško idealen konj za tak projekt: miren, potrpežljiv, hladnokrven. Bosanske planinske konje so sicer v 1. svetovni vojni imeli za prenos orožja, municije in drugega materiala in jih je bilo skoraj pol milijona na Soški fronti, danes jih je le še nekaj sto.

Foto: osebni arhiv

Ves čas romanja je bil sam, srečeval je le naključne mimoidoče, »nekateri so me prepoznali, ne vsi, kdo me je tudi s kom zamenjal. So bili pa stiki z ljudmi zelo prijetni in v veliki večini tudi zelo prijazni. Ko sva šla denimo z Miškom s Svetega Križa nad Belimi Vodami, sva tri ure hodila v dežju in ob poti je stala ena sama hiša. Iz nje sta pritekli dve deklici, navdušeni nad Miškom, ga malo pobožali – in to je bilo edino srečanje tisti dan na poti do vrha Smrekovca.«

Po Prlekiji in Prekmurju

Štuhečevih romanj s konji verjetno s tokratno epizodo ne bo konec. Tokrat je v krogu po Sloveniji izpustil rodno Prlekijo in Prekmurje, kamor se bo bržčas za teden dni odpravil še letos jeseni. Z Miškom, saj tam teren dosti bolje pozna, pa še mnogokaj se je zdaj naučil. Še vedno ima tudi željo iti v Kompostelo, kar bo realiziral z Miškom ali brez, če bo le dovolj zdrav in pri močeh. Štuhec sicer poudarja, da živali ne morejo biti nadomestek za človeka, »so pa čuteča bitja in – kot smo mi deloma podobni živalskemu svetu – so tudi one podobne nam. Niso pa osebe, ne ustvarjajo kulture, nimajo svobode odločanja, ne razmišljajo o samih sebi, nimajo odprtosti za presežno, so pa od Boga ustvarjena bitja, zato bi morali z njimi lepo ravnati. Na področju čutov te lahko živali veliko naučijo, saj so vonj, tip, sluh, spolni nagon, želja po prehranjevanju pri njih neprimerno močneje izraženi kot pri človeku. Če spoštuješ govorico živali in se jo trudiš razumeti, imata lahko dobro sobivanje,« zaključi sogovornik.

V dobri kondiciji

Miško je bil od lanskega oktobra do februarja letos na Krasu, kamor ga je njegov lastnik Anton Dolinšek dal k znanki, da si je na trdi podlagi utrjeval kopita, nato sta imela s Štuhecem dva meseca časa, da sta se spoznala in navadila drug na drugega. »Glavni del priprav je bil namenjen vzdrževanju kondicije. Ni bilo težko, saj je bilo med epidemijo dovolj časa za jahanje. Kondicijsko je bil dovolj dobro pripravljen, jaz ravno tako, glede tega ni bilo težav. Bila pa je neke vrste Božja previdnost, da se je najina skupna zgodba morala končati že po petem dnevu, kajti na nekaterih poteh, ki sem jih nato opravil peš, mu verjetno niti gumijasti čevlji ne bi pomagali. Ko se spuščaš z Velike planine, naletiš na kamenje, korenine, spremenljive terene. Za tako raznoliko in pestro pot bi si moral narediti načrt s pomočjo domačinov,« prizna Štuhec.