Po letu dni priljubljenost vodilne stranke pada in je zdaj domala izenačena z opozicijsko izzivalko SDS. Tudi od obljubljenih reform so večinoma ostale le časovnice, vlada je prav tako že doživela tudi kadrovske rošade na čelu z zamenjavo na mestu ministra za notranje zadeve.

Premierja Goloba so v zadnjih mesecih doleteli tudi številni protesti. Na ulicah je vsak mesec desettisoče opeharjenih upokojencev, v torek bodo po Ljubljani drugič protestno brneli traktorji kmetov, nezadovoljni so (bili) tudi gasilci, vzgojiteljice, zdravniki …

Nezadovoljstvo dela javnosti je Golobova vlada podžgala z odločitvijo o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve kot samostojne enote, prav tako mu del Ljubljančank in Ljubljančanov zlepa ne odpusti, ker on in njegova stranka podpirata samovoljo župana Zorana Jankovića.

Za mnenje ob prvi obletnici državnozborskih volitev smo poprosili dva dejavna spremljevalca političnega dogajanja v državi, nekdanjega predsednika Državnega zbora, poslanca SLS in ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika in moralnega teologa, profesorja in publicista dr. Ivana Štuheca.

Na vprašanja spletne Družine sta odgovarjala Janez Podobnik in dr. Ivan Štuhec.

Kaj bi izpostavili kot ključne notranjepolitične točke v letu dni od državnozborskih volitev do danes?

Janez Podobnik: Najprej bi izpostavil, da je res velika in prepričljiva zmaga Gibanja Svoboda na zadnjih volitvah v Državni zbor prinesla tudi velika pričakovanja v slovenski družbi. Danes, točno leto dni po teh volitvah, pa je na naslovnici Dela naslov: Z vlado nezadovoljni celo njeni volivci. Kjer se je torej vladajočim zalomilo? Tu so odgovori odvisni od tega, kdo jih daje. Sam vidim vsaj naslednje, pri čemer pa vrstni red ni ključen:

1, Vlada je pri kadrovskem lomastenju tako v državnih kot paradržavnih sistemih zlorabila izraz depolitizacija. In pri tem dodatnem ustvarjanju kaosa hromi uradništvo in menedžerje v državnih gospodarskih podjetjih.

2. Vlada je kljub sistematični medijski podpori velike večine medijskega prostora presenetljivo slaba v prikazovanju svojih ravnanj; tako so njeni zdrsi in napačne odločitve vedno v ospredju, medtem ko svoje uspešne poteze slabo promovira.

3. Predsednik vlade zavestno nase prevzema tako medijski kot tudi operativno-vsebinski okvir nekaterih ključnih reform. Istočasno to kaže na velik manko izgrajenih političnih osebnosti znotraj njegovega Gibanja Svoboda, kar se še najbolj vidi v delovanju njihove poslanske skupine v Državnem zboru.

4. V političnem smislu praktično ni komunikacije, ni nobenega prostora, kjer bi se lahko vsaj v zametkih pojavilo sodelovanje med vlado in opozicijo; tega žal tudi ni na ravni intelektualnih skupin oziroma »think-tankov« iz obeh ključnih političnih in vrednostnih polov v slovenskem prostoru.

Opazen je velik manko izgrajenih političnih osebnosti znotraj njegovega Gibanja Svoboda, kar se še najbolj vidi v delovanju njihove poslanske skupine v Državnem zboru. (Janez Podobnik)

Ivan Štuhec: Pri tej zmedeni vladi ni nobenih ključnih točk, razen da koalicijska partnerka Levica uspešno uveljavlja svojo agendo Nove levice in kulturnega marksizma. Druga koalicijska partnerka Svobode, SD, je popolnoma izgubljena in brez vsakega profila, kakor tudi njena predsednica. Njena zunanja politika je tako brezbarvna kot njena retorika. Še en primer nekdanje novinarke, ki je preživela leta v Bruslju in še vedno ne ve, kako se svet vrti in kateri poudarki so danes v zunanji politiki za evropske države pomembni.

Premier govori o famozni civilni družbi, ki izhaja z Metelkove in ki svojo ideologijo gradi na državnem proračunu in mednarodnih finančnih virih, ki podpirajo kulturni marksizem. To ni nobena civilna družba, ampak njena karikatura. Nasproti tega se dejansko dogaja civilna družba brez proračunske podpore, to so upokojenci in kmetje. Rupar je popolnoma nov politični fenomen, ki je brez denarja in podpore večinskih medijev napolnil Trg republike.

Potiskanje Ruparja v naročje stranke SDS je namerno samo za to, da bi mu vzeli verodostojnost s svojim antijanševskim afektom. Podobno skušajo diskreditirati kmečki punt in seveda ves čas Primčeve pobude. Nobeno od teh gibanj nima proračunske in vladne podpore za razliko od t. i. civilne družbe levega porekla, ki je prikrit propagandni stroj Levice in Svobode. To je ključni notranjepolitični problem, ki ga imamo od volitev naprej.

dr. Ivan Štuhec: Namesto da bi se država razvijala in dograjevala vse svoje podsisteme v luči in perspektivi, kaj je boljše za državljane, se antijanševski premierji spreminjajo v politične učenčke, ki prej ali slej vržejo puško v koruzo. FOTO: Tatjana Splichal

Ali so vlada in koalicijske stranke doslej izpolnile pričakovanja javnosti oziroma volivcev? Kako trdna je danes koalicija?

Janez Podobnik: Povsem jasno je, da je trdnost koalicije odvisna zgolj in samo od njenega najmočnejšega člena Gibanja Svoboda oziroma od »kondicije« njenega predsednika, ki je tudi predsednik vlade, dr. Roberta Goloba. V tem smislu sta manjši vladni stranki SD in Levica v zelo podrejenem položaju.

Glede izpolnitve pričakovanj javnosti različne javnomnenjske ankete sicer odgovarjajo različno, a vse ugotavljajo, da je Gibanje Svoboda po letu dni že izgubilo vsaj vsakega tretjega volivca. Seveda pa je zanimivo, ko se gre v analizo, zakaj je tako. Zato bi na tem mestu povzel misel, ki jo je na to temo pred kratkim zapisal Marcel Štefančič jr., sicer velik podpornik dr. Goloba: »Če bi imel predsednik vlade vpogled v tkivo in logiko delovanja slovenske družbe, ne bi nikoli počel tega, kar počne, saj bi vedel, da čas velike draginje morda ni ravno čas za razpravo o veganskem jedilniku in pravicah živali; da bi moral imeti ničelno stopnjo tolerance do privatizacije javnega zdravstva; da ne bi smel govoriti, da je vojna poslovna priložnost …«

Seveda bi se dalo napisati še marsikaj, od protislovnosti do spreminjanja že napovedanih vsebin reform, kar je najbolj prišlo do izraza pri napovedi davčne reforme, do vedno bolj prevladujočih ocen, da v vladni ekipi manjka sposobnih, profesionalnih in izkušenih nosilcev najvišjih funkcij. In nenazadnje, najprej bolj nevidno, sedaj pa vedno jasneje postaja, da Gibanje Svoboda vidi reforme znotraj ideologije Levice.

Če nekdo ni sposoben ustvariti stabilne strankarske strukture in stranke voditi na dolgi rok, je še toliko manj sposoben voditi državo. Razkroj demokracije se najprej začne na ravni strank. (dr. Ivan Štuhec)

Ivan Štuhec: Kaj so volivci pričakovali od Svobode in njenih koalicijskih partnerjev, ne vem, razen da Janša ni več predsednik vlade. To pa je tudi vse, kar so izpolnili. Če je to komu glavni cilj pri vodenju države, potem je to zame pokop sleherne politične kulture. To umiranje politične kulture na obroke se nam dogaja iz enega volilnega obdobja v drugo. Z nastajanjem instant strank, ki imajo vse po vrsti enak problem: nabiranje kadra, iz katerega nastane sračje gnezdo tretjerazrednih politikov, in nobenih resnih povezav na evropski in svetovni ravni s sorodnimi strankami, kar je za tako majhno državo, kot je slovenska, ena sama katastrofa.

Namesto da bi se država razvijala in dograjevala vse svoje podsisteme v luči in perspektivi, kaj je boljše za državljane, se antijanševski premierji spreminjajo v politične učenčke, ki prej ali slej vržejo puško v koruzo. Če nekdo ni sposoben ustvariti stabilne strankarske strukture in stranke voditi na dolgi rok, je še toliko manj sposoben voditi državo. Razkroj demokracije se najprej začne na ravni strank.

Pri nas se že od osamosvojitve naprej uveljavlja antistrankarska miselnost, s katero se ustvarja teren za stranke z omejenim trajanjem. To je interes globoke države, ki na ta način podaljšuje svoje vplivanje na državo in njene podsisteme. Mediji so v rokah teh interesnih skupin in zato ne delujejo v dobrobit razvoja države in blagra ljudi. Volilni rezultati so posledica medijskih konstruktov in nizke politične kulture volilnega telesa, še posebej mladih, ki jih zastrupljajo na slovenskih državnih univerzah s kulturnim marksizmom.

Kaj bo s to stranko sračjega gnezda, pa je odvisno od tega, kako dolgo bo zdržal Golob. Če ga bodo skušali zamenjati predčasno, je njega in stranke konec. Kakor so prišli, tako bodo odšli. Če so priplesali na valovih dunajskega valčka, bodo odplesali s poslednjim tangom. (dr. Ivan Štuhec)

Kar zadeva trdnost koalicije, je odvisno od več dejavnikov. Vsem anonimusom, ki so postali poslanci, je v interesu, da dobijo poslansko plačo do naslednjih volitev. Številni med njimi si te plače s svojim primarnim delom ne bi zaslužili. V SD bo gotovo nastal premislek o tem, s kakšno dediščino in vizijo bodo šli na prihodnje volitve. S Tanjo Fajon na čelu se lahko znajdejo pod volilnim pragom. Zato bo po dveh letih v vladi začelo vreti, kako naprej.

Levica je trenutno mirna, ker uveljavlja svojo agendo. Dokler bo tako, bo zadovoljna. Socialnim demokratom je tako že pobrala ves volilni podmladek. Če bo videla, da je treba s tega vlaka skočiti, bo to tudi nemudoma storila. Oni nimajo več deset poslancev, ki jih je treba preživeti skozi štiri leta. Njihov cilj je, da kakšnega na naslednjih volitvah pridobijo. Za to pa se ne bodo žrtvovali za Svobodo.

Kaj bo s to stranko sračjega gnezda, pa je odvisno od tega, kako dolgo bo zdržal Golob. Če ga bodo skušali zamenjati predčasno, je njega in stranke konec. Kakor so prišli, tako bodo odšli. Če so priplesali na valovih dunajskega valčka, bodo odplesali s poslednjim tangom. Vsaka resna stranka mora imeti vizijo in koncept vodenja države. Tega nima ne premier osebno ne njegova stranka. To je »horuk« stranka, ki tako tudi vodi državo.

Janez Podobnik: Pa vendar velja ugotovitev, da je vladna koalicija oziroma njena največja stranka oziroma njen predsednik sam(a) sebi največji sovražnik. Opozicija tu ne more biti ključna. FOTO: Tatjana Splichal

Kako pa bi ocenili delovanje opozicije v tem mandatu državnega zbora?

Janez Podobnik: Napoleon naj bi rekel: »Nikoli ne prekinjaj sovražnika, medtem ko dela napake.« Takoj je treba dodati, da v političnem življenju nasprotnika ne vidim kot sovražnika. Pa vendar velja ugotovitev, da je vladna koalicija oziroma njena največja stranka oziroma njen predsednik sam(a) sebi največji sovražnik. Opozicija tu ne more biti ključna. Priča smo še naprej demonizaciji SDS in njenega predsednika in nekakšni blagohotnosti do NSi. To po mojem mnenju ne prispeva k dvigovanju politične in siceršnje kulture v slovenski družbi. Rojeva pa dodatno energijo, ki se jo vedno bolj čuti pri množičnih protestih. Dodajam, da se mi zdi absolutno zgrešeno in na nek način – z vidika odnosa do osamosvojitvene in plebiscitarne enotnosti med Slovenci in vsemi, ki živimo v Sloveniji – nedostojno, nezrelo in tudi nevarno, da je vlada ukinila Muzej slovenske osamosvojitve. Zakaj je bilo treba prestopiti ta rubikon?

Opozicija v Državnem zboru ima glede na svojo zastopanost eno pomembno »varovalko«, vladni večini onemogoča ustavno večino. Zato bi NSi svetoval veliko zadržanost, ko in če se bo vključevala v oblikovanje ustavne večine za posamezne rešitve pri spremembah ustave. Je pa slovenski opoziciji, skupaj s trenutno izvenparlamentarno SLS, uspel res lep uspeh na zadnjih lokalnih volitvah, pa tudi novi predsednik Državnega sveta prihaja iz »konservativne« Selške doline.

Zdi se mi absolutno zgrešeno in na nek način – z vidika odnosa do osamosvojitvene in plebiscitarne enotnosti med Slovenci in vsemi, ki živimo v Sloveniji – nedostojno, nezrelo in tudi nevarno, da je vlada ukinila Muzej slovenske osamosvojitve. Zakaj je bilo treba prestopiti ta rubikon? (Janez Podobnik)

Ivan Štuhec: Vsaka opozicija lahko izkoristi tiste mehanizme, ki jim ima na razpolago, gotovo je najmočnejši referendum. Izguba treh referendumov po volitvah je bila hud udarec tudi zato, ker opozicija ni šla usklajeno v referendumsko kampanjo. Tradicionalna napetost med SDS in NSi je dobila nov zagon s ponavljanjem nespametnih izjav na obeh straneh. Ta način komuniciranja bega volilno telo, kar s pridom izkoriščajo mediji, ki kar naprej sestavljajo nove vladne koalicije. Ob popolni neresnosti in nesposobnosti vladajoče koalicije bi pričakoval, da opozicija jasno in dosledno nadaljuje svoj program, ki ga je eksperimentalno dokazano dobro nastavila v težkem dveletnem mandatu. Da »svoje« projekte nadzira in kaže na vprašljiva izvajanja sedanje garniture. Hkrati bi pričakoval, da je bolj aktivna na zunanjepolitičnem področju, na katerem ima veliko solidnih partnerjev.