Od petka, 30. avgusta, do nedelje, 1. septembra, so bili v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah študijski dnevi Draga.

Božo Rustja je govoril o upanju človeka in kristjana sredi nasprotij sodobnega časa. Foto: Ivo Žajdela

Prvi dan 54. študijskih dnevov Draga je bil namenjen slovenščini kot zavedni izbiri med njenimi govorci v zamejstvu. Na zahodnem robu Primorske se posameznik in skupnost v italijanskem okolju raznoliko prepoznavajo v slovenskem jeziku in slovenski kulturi, v najširšem pomenu te besede kot kulture bivanja. O tej temi je govorila Andreja Duhovnik. Po predavanju je bil na ogled dokumentarno-igrani film Karmela v režiji Marka Sosiča.

V soboto, 31. novembra, je o slovenski narodni in kulturni identiteti skozi težke eksistenčne preizkušnje razmišljal ddr. Evgen Bavčar.

Vprašanje strahu

Nedeljski del programa se je začel z mašo za udeležence Drage, ki jo je daroval poznejši predavatelj Božo Rustja, urednik Ognjišča. V predavanju je spregovoril o upanju človeka in kristjana sredi nasprotij sodobnega časa.

Najprej se je dotaknil problematike sedanji migracij. Dejal je, da so migracije brez dvoma velik izziv za današnjega evropskega človeka in ves svet. »Na eni strani imamo strah Evropejcev, ki se bojijo, kaj bo z njihovo kulturo in kakšna bo prihodnost naše civilizacije, če jo bodo preplavili ljudje popolnoma drugačnih kultur z popolnoma drugačnimi navadami in vrednotami. Ne moremo in ne smemo mimo strahu ljudi, ki živijo ob meji ali ob poteh, kjer potekajo emigrantski tokovi. Bojijo se poslati otroke ven ali pustiti mlada dekleta na sprehod. Upravičeno se bojijo starejši, ki se ne morejo braniti. Razumemo lahko zaskrbljenost ljudi, ki živijo v velemestih, kjer so migranti ustvarili gete, kamor se policija boji vstopiti, kajti v getih vladajo drugačni zakoni in drugačne navade. Loteva se jih strah, ko vidijo, da je integracija prišlekov popolnoma neuspešna, saj večina teroristov izhaja iz druge generacije priseljencev. Kako ne biti zaskrbljen ob dejstvu, da je integracija neuspešna in da do zdaj nismo ugotovili, zakaj je tako neuspešna. Tudi mi bi se bali, če bi tam živeli. Biti gluh za strahove teh ljudi in se ne zmeniti zanje ali te ljudi celo zasmehovati ni dobrohotno človeško ravnanje.«

Poslanstvo misijonarjev

Prepričan je, da bi Evropa in širša mednarodna skupnost morala poiskati rešitve v državah, od koder prihajajo migranti. »Take rešitve, da bi jim ne bilo treba zapuščati svoje države. To bi moral biti prvi in najvažnejši ukrep.

Kristjan je ob tem vprašanju razpet na eni strani med Jezusovimi besedami, da je bil tujec in smo ga sprejeli in na drugi strani med strahom, kaj bodo prinesle migracije. Vključno z novo vero, ki v krajih, kjer je večinska, ne pozna milosti za druge vere in niti malo ni tolerantna do drugih kultur ter vsakršne drugačnosti. Razpet pa je še med drugo dilemo med Jezusovim naročilom o sprejemanju popotnikov in med občečloveško pravico, da živiš na svojem domu. Sprejemanje popotnikov je pravzaprav naročilo v sili, normalno je namreč, da ostaneš doma in ti ni treba zapustiti doma. To pomeni, da omogočimo ljudem, da ne zapuščajo svojih domov in da živijo na svojem dostojno življenje. In tukaj katoliška Cerkev prek svojih misijonarjev v tretjem svetu naredi veliko, ko misijonarji ne oznanjajo samo evangelij, ampak tudi gradijo poleg cerkva bolnišnice in šole ter v zadnjem času omogočajo domačinom, da si sami zaslužijo za preživetje in tudi za materialni napredek svojih družin. Naj samo omenim akcijo v Sloveniji Z delom do dostojnega življenja. Protagonisti te akcije so vedno znova presenečeni, s kako malo sredstvi se da veliko narediti.«

Glede pedofilije je dejal: »Vse, kar bom povedal o tej problematiki, bom povedal kot človek, ki odločno nasprotuje pedofiliji povsod, zlasti v Cerkvi, in je zato, da se storilci kaznujejo in prevzamejo odgovornost za svoja zločinska dejanja, ker s svojimi dejanji ne samo uničujejo življenja mladim, ampak tudi izredno škodujejo ugledu Cerkve, so sokrivi splošnega sovraštva do duhovnikov ter ovirajo oznanjevanje evangelija. Danes že srečate starše, ki pomišljajo, ali bodo otroke poslali k verouku ob tolikem govorjenju o pedofiliji med duhovniki.«

Predavanje je v celoti v priponki. Draga, Božo Rustja, Opčine, 1. 9. 2019.docx


Peterlinovo nagrado je prejel dr. Jože Faganel. Foto: Ivo Žajdela

Popoldne so slovesno izročili osmo Peterlinovo nagrado slavistu dr. Jožetu Faganelu.

Bil je skeptičen tudi to tako imenovane sprave

Študijski dnevi Draga so se končali s predavanjem diplomata dr. Ernesta Petriča o problemih in odprtih vprašanjih Slovenije. Orisal je položaj, v katerem smo se Slovenci znašli v nekaterih obdobjih v 20. stoletju ter po demokratizaciji in osamosvojitvi. Spomnil je, da smo veliki prelom doživeli po prvi svetovni vojni, ki je vplival na bistvene stvari. Drugi veliki prelom smo doživeli z dogajanjem med drugo svetovno vojno in takoj po njej, kar pomembo vpliva na nas še danes.


Ernest Petrič je opozoril na pomanjkljivosti naše demokracije. Foto: Ivo Žajdela

Ob tem je dejal, da je bil sam proti lustraciji in sem še vedno. Ta bi verjetno povzročila nove krivice, nove čudne odločitve in čudne zgodbe za številne ljudi.

Bil je skeptičen tudi to tako imenovane sprave. »Po vsem tem, kar se je pri nas dogajalo med vojno in po njenem koncu, po vsej tisti diskriminaciji, ki so jo doživljali v bivši državi predvsem verni ljudje, kristjani, ta diskriminacija je bila na vsakem koraku, ljudje so skrivali, da so dali otroka krstiti, kajti bali so se npr. da ne bo več ravnatelj šole, ljudje so se skrivaj cerkveno poročali itn. Otroci iz vernih, kmečkih družin niso dobili štipendij. Po vsem tem pričakovati in po tistem, kar se je dogajalo leta 1945, kar je še bolj pomembno, se bomo objeli in rekli spravili smo se, to se mi je zdelo tako rekoč nemogoče.«



Že takrat sem verjel in še zdaj verjamem, verjetno sem edini, ne lustracija, ampak razčiščenje stvari. V Južni Afriki so po koncu aparthaida ustanovili ugledno rehabilitacijsko in spravno komisijo, ne z velikim številom, z nekaj uglednimi ljudmi. Podobno so storili v Šrilanki, podobno utegnejo storiti v Zimbabveju, nekaj podobnega so storili Francozi po koncu druge svetovne vojne, Norvežani itn. Ugotoviti je treba dejstva. Kaj se je v resnici zgodilo s tistimi Romi, zakaj in kako, ki so jih ubili v Iškem vintgarju. Kaj se je dogajalo s Hudo jamo. Zaupati je potrebno krogu nesporno uglednih ljudi, da ugotovijo, kaj se je zgodilo. Ne z namenom, da bomo kaznovali, ampak ugotoviti resnico. Brez resnice sprava ne bo dosežena.«

Mi se do očiščenja nismo sposobni dokopati

K temu je dodal. »Sam osebno verjamem, da bi bilo to v veliki meri v prid tistemu, kar bi ohranilo svetlo stran našega narodnoosvobodilnega boja, tako bleščečega predvsem na Primorskem in tu v glavnem neomadeževanega.

Ni bilo lahko, in to gotovo niso bili samo komunisti, leta 1941 in 1942 iti v partizane, se zoperstaviti Nemčiji, pred katero je klečala vsa Evropa. Nemci so globoko stali v Sovjetski zvezi, na Norveškem, v Grčiji, v Afriki itn. To dejanje je bilo herojsko. Da bi to ostalo herojsko dejanje, na katerega bodo naši potomci tudi ponosni, ker takrat ko je klečala vsa Evropa, so na nek način simbolično Slovenci rekli ne in prijeli za orožje, je treba to, kar se je dogajalo očistiti tistega, kar je bilo zločin, tistega, kar je to omadeževalo.

To očiščenje bo po mojem še najbolj v korist, v slavo in v čast tistim, ki so takrat tvegali svoja življenja in prijeli za orožje. Mi se do tega nismo sposobni dokopati. Bojim pa se, da bomo brez razčiščenja teh stvari ostali še naprej razdvojeni, kar nas gotovo močno bremeni.«

Posledica nasilja

Govoril je o problemu in posledicah nasilja v naši nedavni preteklosti. Ob tem je dejal, da so totalitarizmi različni, bolj trdi, manj trdi, ampak nekaj jih povezuje, to je misel, da cilj posvečuje sredstva. »Ko pridemo na to raven, da si rečemo: Zato, da bomo dosegli veliki cilj, brezrazredno družbo, novi red, osvoboditev ne vem česa, ni važno katera sredstva uporabimo, smo stopili na pot totalitarizma. Ni res, cilj ne sme posvečevati sredstev. Sredstva morajo vedno ostati takšna, da ne degradirajo samega cilja.«

Ko je študiral te procese, o tem namerava napisati knjigo, je opazil tudi, kar je zanimivo za naš čas, da se običajno ta prvi korak stori glede svobode govora. »Ko se začne omejevati svoboda govora, s to ali ono razlago, zaradi konkretnih potreb, gotovo, ne da se veliko parlamentirati, ko si sredi boja, si storil prvi korak k temu, da bo nazadnje pomembno, da nek cilj dosežemo, ne glede na sredstva, ki jih bomo uporabili. Uporabijo se lahko manj trda, bolj trda, morilska itn. sredstva, ampak ko enkrat stopiš na to pot, tistega cilja verjetno ne boš dosegel. Pa tudi če ga boš, ne bo imel več nobenega smisla. Ker ne boš dosegel ne svobode za narod, ki je bil pred tem zatiran, in ne osvoboditve za nekoga, ki je bil predmet zatiranja.

Tako je bilo v naši ljubi Sloveniji med vojno 1941–1945 in tudi še dolgo po tem: cilj je opravičeval sredstva. Tu smo naredili veliko napako in to nas bremeni še danes. Tisti čas je obremenil našo prihodnost, ta nas še danes bremeni. V tistem času so bila uničena številna podjetja, z nacionalizacijo, ekspropriacijo, v veliki meri je bila ubita podjetniška pobuda, celo samostojni kmet in obrtnik sta bila prej sovražnik države kot pa nekdo, na čigar delu temelji blagostanje te države.

Od kod miselnost, da je treba ravnati politično korektno

Z raznimi omejitvami svobode govora in raznih drugih svoboščin, je nastala miselnost, ki je pri mnogih ljudeh in ustanovah, pomembnih, tudi v pravosodju in medijih, še danes prisotna, da je treba ravnati politično korektno.

Ni potrebno, da bi kdorkoli interveniral in zahteval, sam razmišljaš o tem, da boš ravnal tako, da bo vladajoči eliti po volji. To je ena od stvari, ki nas bremeni in nas otežuje.«

Omenil je problem neformalnega izvajanja oblasti. »V tistem času smo imeli parlament, po letu 1963 smo imeli celo ustavno sodišče, ampak realna politika se ni določala v parlamentu, pravne odločitve ne na ustavnem sodišču, odločalo se je v realnih jedrih oblasti, ta pa so delovala netransparentno.

To je bil nek političen kolektiv, gremij znotraj Zveze komunistov. In verjetno ne rečem preveč, kdo mi bo to zameril, še danes imamo v Sloveniji problem, da pogosto formalno tisti, ki odločajo, dejansko ne odločajo, odloči se že prej, ali pa se poskuša na njihovo odločitev vplivati, s čimer formalne strukture oblasti niso dejanski nosilec odločitev.«

Naše korenine so trdno v Srednji Evropi

V soboto je bil gost Drage dr. Evgen Bavčar, v Parizu živeči filozof, esejist, fotograf, publicist in gostujoči profesor na več univerzah v Evropi in Ameriki je govoril na temo Slovenstva v Evropi.


V soboto je bil gost Drage dr. Evgen Bavčar. Foto: Ksenja Hočevar

V prvem delu je povedal o svoji poti v Evropo, o prijateljstvih z velikimi kulturniki, o ljubezni do slovenščine, ki je tudi po več desetletjih bivanja v tujini še vedno njegov intimni jezik za molitev in lepoto, nato pa razmišljal o položaju Slovenije v Evropi. Da predstavlja naša država še vedno več ozemlja na zemljevidu kot pa bit zavesti v Evropi, je dejal predavatelj in dodal, da slovensko identiteto v Evropi spremlja še vedno preveč »sediment hlapčevstva«.

Slovenci po njegovem še nismo prišli do svoje besede, ker pogojno zgodovinsko smo vedno navajeni govoriti v imenu drugih: Avstro-ogrske, Italije, Jugoslavije. »Stara Evropa nas je večkrat opeharila, do nas je bila krivična, nova Evropa mora to popraviti. Naša nova Evropa je v naši preteklosti, je v nas samih. Odkrijmo jo, začnimo govoriti v lastnem imenu v skladu z našim zgodovinskim in kulturnim izkustvom.

Če tega ne bomo delali, bomo kmalu izumrli,« je dejal Bavčar. Izpostavil je, da so naše korenine trdno v Srednji Evropi, na kar bi se morali naslanjati, na tem graditi, nikakor pa se ne tega sramovati. »Zaupam, da bo pa le prišlo do neke bolj slovenske in ne samo nemško-francoske Evrope.«

Draga, Ernest Petrič, 1. 9. 2019.doc