Pod naslovom Med tradicijo in moderno. Slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje v transnacionalni perspektivi (1848−1948) so predavatelji predstavili odnos med katolištvom in razvojem slovenske narodne identitete v prelomnem stoletju 1848−1948, ki sta ga zaznamovali dve veliki revoluciji: meščanska revolucija leta 1848 in komunistično nasilje s prevzemom oblasti po drugi svetovni vojni. Izjemno pomembno temo narodne identitete pri katoliških intelektualcih so prikazali v vseh državnih in političnih sistemih, v katerih so živeli Slovenci v času oblikovanja svoje narodne identitete, obenem pa je prav to čas velikih sprememb v položaju Katoliške cerkve in katoliškega tabora v celoti. Analiza je zajela intelektualce iz celotnega slovenskega etničnega ozemlja, pri čemer so posebno pozornost posvetili specifičnim obmejnim regijam Koroški, Prekmurju in Primorski.

Dr. Aleš Maver je osvetlil delo Božidarja Raiča, enega od pionirjev »vzhodnoštajerskega toka«. FOTO: Ivo Žajdela

Božidar Raič je dajal izrazito prednost narodni pripadnosti

Najprej je dr. Tomaž Ivešić podal nekaj splošnih pogledov na temo slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje. Dr. Aleš Maver je osvetlil delo Božidarja Raiča (1827–1886) enega od pionirjev »vzhodnoštajerskega toka«, kot ga je poimenoval, v slovenskem katolištvu. Od leta 1860 do smrti je bil župnik pri sv. Barbari (Cirkulanah) v Halozah. Bil je velik narodnjak. Jedrno vprašanje, s katerim so se predstavniki omenjene miselne smeri ukvarjali, je bilo razmerje med versko in narodno pripadnostjo. Čeprav so kot svojega vzornika radi izpostavljali škofa Antona Martina Slomška, so v nasprotju z njim odstopili od ravnovesja med tema vrednotama. Že Raič je dajal izrazito prednost narodni pripadnosti. To je bilo deloma povezano z razočaranjem, ki ga je zanj predstavljalo škofovanje Slomškovega naslednika Jakoba Maksimilijana Stepišnika, še bolj pa z liberalnim duhom dobršnega dela avstrijskega katolištva v obdobju konkordatne krize. Zato ni presenetljivo, da je štajerski poslanec v dunajskem državnem zboru ravno v katoliški duhovščini, predvsem višji, videl eno poglavitnih »cokel« slovenskega narodnega gibanja. Zaradi takšnih izhodišč se je v »malem kulturnem boju« med Slovenci tudi izrazito opredelil za (proto)liberalno stran. »Njemu podobno miselno blago je pri vzhodnoštajerskih katoličanih odmevalo še daleč po drugi svetovni vojni, ker pa so imeli intelektualci iz tega kroga velik vpliv na povojni razvoj Cerkve na Slovenskem, seveda tudi širše,« je opozoril Maver.

Dr. Andrej Hozjan je predstavil dva katoliška duhovnika, intelektualca iz Prekmurja. FOTO: Ivo Žajdela

Franc Markoja, Jožef Klekl in Matija Slavič

Dr. Andrej Hozjan je predstavil dva katoliška duhovnika, intelektualca iz Prekmurja in njun odnos do slovenstva. Prvi je bil Franc Markoja (Márkfi; 1811–1861) pater benediktinec, doktor cerkvene zgodovine, od leta 1846 profesor in nato še dekan teološke fakultete v Budimpešti, od leta 1860 do smrti je deloval kot rektor tamkajšnje univerze. Drugi je bil eden najbolj znanih Prekmurcev 20. stoletja nasploh Jožef Klekl st. (1874–1948). Leta 1910 se je za stalno naselil v Črenšovce in tam hitro vzpostavil široko slovensko narodnozavedno dogajanje ter ga prenašal tudi v sosednje, dolnjeprekmurske župnije. Odtlej je svoje delo in življenje posvečal slovenskemu Prekmurju.

Špela Chomicki je govorila o vlogi katoliškega intelektualca Matije Slaviča pri razvoju slovenske narodne identitete. FOTO: Ivo Žajdela

Špela Chomicki je govorila o vlogi katoliškega intelektualca Matije Slaviča pri razvoju slovenske narodne identitete in njegovem delu za Prekmurje. Deloval je v različnih vlogah, od duhovnika, teologa, biblicista, diplomata, univerzitetnega profesorja do dekana Teološke fakultete v Ljubljani in rektorja Univerze v Ljubljani. Izjemno pomembno je bilo njegovo delo na mirovni konferenci v Parizu leta 1919. S svojim delom je pomembno prispeval k priključitvi Prekmurja slovenskemu ozemlju.

Dr. Tamara Griesser Pečar je izpostavila slovensko narodno vprašanje pri dr. Lambertu Ehrlichu. FOTO: Ivo Žajdela

Lambert Ehrlich in njegovo slovenstvo

Dr. Tamara Griesser Pečar je izpostavila slovensko narodno vprašanje pri dr. Lambertu Ehrlichu. Po neuspelem koroškem plebiscitu leta 1920 je, ker se je postavil na slovensko stran, moral zapustiti svojo koroško domovino. Ob okupaciji leta 1941 je pripravljal študije za zedinjeno in gospodarsko obnovljeno Slovenijo in napisal spomenico Slovenski problem, v kateri se je zavzemal za osvoboditev vseh Slovencev, združitev vseh slovenskih pokrajin, za zvezo jugoslovanskih držav, kateri naj bi se priključila Bolgarija, če to ne bi bilo uresničljivo, pa za samostojno državo Slovenijo, »pravo Švico Vzhodne Evrope«. Notranja ureditev Slovenije naj bi temeljila na demokraciji, »rešena zablod vsakega totalitarizma, centralizma, gospodarskega izkoriščanja«, opirala pa naj bi se na avtonomijo pokrajin. Zagovarjal je tudi svobodno tržno gospodarstvo ter kulturno življenje, ki naj bi rasla »iz korenin slovenske tradicije«, in da mora tudi za slovenski narod veljati načelo enakopravnosti vseh narodov, ki je zapisano v Atlantski izjavi.

Naslov predavanja ddr. Igorja Grdine je bil Intelektualni regionalizem po katoliško? FOTO: Ivo Žajdela

Primorca Virgil Šček in Anton Rutar

Naslov predavanja ddr. Igorja Grdine je bil Intelektualni regionalizem po katoliško? Dr. Ivo Kerže je govoril o Antonu Mahniču oziroma o njegovih političnofilozofskih pogledih na vprašanje naroda. Dr. Simon Malmenvall je predstavil narodno in zgodovinsko zavest v delih Franca Grivca. Dr. Matic Batič je »boj« za slovenstvo na Primorskem prikazal na primeru Virgila Ščeka. Dr. Renato Podbersič je predstavil »podeželskega« duhovnika Anton Rutar, ki se je po prvi svetovni vojni znašel v ospredju verskega, narodnega in kulturnega delovanja na Goriškem v težkih časih italijanskega (fašističnega) preganjanja. Zaradi raznovrstnega delovanja za narodov blagor ga je fašistični režim leta 1934 aretiral, obsodil na pet let konfinacije in ga poslal v Umbrijo, kjer je ostal do začetka leta 1936. Po vrnitvi na Goriško je kot duhovni pomočnik deloval pri sv. Ignaciju, julija 1938 pa je postal župnijski upravitelj in kasneje župnik v Pevmi pri Gorici.

Dr. Simon Malmenvall je predstavil narodno in zgodovinsko zavest v delih Franca Grivca. FOTO: Ivo Žajdela

Jezuit Anton Prešeren je deloval v Rimu

Dr. Matjaž Ambrožič je osvetlil osebnost in delo jezuita ddr. Antona Prešerna (1883–1965). Bil je narodni steber za Slovence, ki so zaradi problemov s fašizmom na Goriškem in Tržaškem iskali zatočišče v Rimu. V stiski je pomagal vsakomur, brez razlik. Po vojni je s posredovanjem dosegel, da je Sveti sedež priznal slovensko bogoslovje v Pragli kot teološko fakulteto. Zaradi prostorske stiske se je ustanova leta 1946 preselila v Briksen (Bressanone). Bogoslovno semenišče in Teološka fakulteta v izgnanstvu sta med letoma 1951 1959 delovala v kraju Androgué v bližini Buenos Airesa. Pomemben del sodelovanja p. Prešerna s škofom Antonom Vovkom je bila ustanovitev duhovniškega zavoda Slovenik v Rimu.

Dr. Matjaž Ambrožič je osvetlil osebnost in delo jezuita ddr. Antona Prešerna. FOTO: Ivo Žajdela

Velikega narodnjaka Franceta Dolinarja niso smeli pokopati v slovenski zemlji

Dr. Pavlina Bobič je predstavila Franceta Dolinarja (1915–1983), »plemiča kulture, teologa in zgodovinarja«. Vrhunsko izobražen in »strasten bojevnik« za slovensko državo in svobodo je po drugi svetovni vojni svoje izjemno ustvarjalno in raziskovalno delo zastavil v Rimu. Po diplomi na ljubljanski Teološki fakulteti leta 1939 se je vpisal na rimsko Gregoriano, kjer je študij iz cerkvene zgodovine lahko nadaljeval šele po drugi svetovni vojni. Svoje enciklopedično znanje je zajemal iz knjižnic v Ljubljani, na Dunaju in v Vatikanu ter iz številnih osebnih stikov s sodobniki. Idejo slovenske državnosti je koval v živem dialogu z nekaterimi najuglednejšimi svetovnimi in slovenskimi misleci, ki so bili po komunistični nasilni zasedbi oblasti v Sloveniji prisiljeni v »zdomstvo«.

Avtor monumentalne knjige Slovenska katoliška obzorja

Predavateljica se je vprašala od kod je France Dolinar črpal ideje o nujnosti slovenske države in kako jih je umeščal v zgodovinski kontekst, ki ga je nespregledljivo soustvarjala katoliška Cerkev? In, ali je bila njegova kritika slovenske emigracije odsev predvojnega in medvojnega razkola ali poskus združitve razpršenih intelektualnih sil? Kot eden redkih poznavalcev vatikanskih tajnih arhivov je imel neposreden dostop do virov, kar mu je omogočalo izvirno interpretacijo vatikanske politike do italijanske države, komunističnega režima v Vzhodni Evropi in politične emigracije, ki se je na Zahodu oblikovala kot protiutež režimom na Vzhodu. Odstrla je poglavitne miselne tokove dobe, ki so odločilno izostrili tako Dolinarjevo vizijo slovenske državnosti kot tudi vlogo katolicizma pri njeni utemeljitvi. Že po njegovi smrti je izbor njegovih esejev, razprav in člankov v knjigi Slovenska katoliška obzorja (715 strani) izdala Slovenska katoliška akcija v Buenos Airesu.

Povzetki

1/8