Kako je prišlo do tega, da sta se našla v sakralni glasbi? S kakšnim namenom jo ustvarjata?

Matic: Na prvem mestu so bile orgle tiste, ki so pritegnile mojo pozornost. V četrtem razredu osnovne šole sem na Olševku lahko zaigral na Krieglove orgle, ki jih zdaj že ni več. Bile so razmeroma majhne, z enim manualom, premogle so okrog 10 registrov. A vendar so zadoščale, da so popolnoma prevzele moje čute in mi začrtale življenjsko pot in poklicanost, čeravno se takrat tega še nisem zavedal. Potem sem počasi pričel z orglanjem v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju. Dobro leto nazaj sem postal dirigent Cerkvenega mešanega pevskega zbora sv. Jurija Župnije Šenčur, zato sem primoran ves čas raziskovati po zakladnici cerkvene zborovske glasbe. Kdaj pa kdaj se zgodi, da za določeno priložnost ni primerne pesmi, navadno psalma, in takrat se odločim ter skomponiram potrebno. Tako je moje ustvarjanje sakralne glasbe pretežno praktične narave.

Pišem, ker je bilo meni med mašo ali na koncertu najlepše, ko sem s kora zaslišal kaj, kar se me je dotaknilo; tako si želim taka doživetja deliti naprej. (Jan Triler)

Jan: V sakralni glasbi sem se našel po eni strani iz duhovnih razlogov (skrivnostna in lepa religiozna besedila so odlična za zborovsko glasbo) in po drugi strani iz praktičnih, ker sem tudi organist in sem kdaj potreboval kaj za izvedbo med bogoslužjem. Pišem pa, ker je bilo meni med mašo ali na koncertu najlepše, ko sem s kora zaslišal kaj, kar se me je dotaknilo; tako si želim taka doživetja deliti naprej.

Kako sta združila moči za Živo vodo umetnin?

Matic: Z Janom sva kolega na sakralnem oddelku, najini poti pa sta se prekrižali že na Škofijski klasični gimnaziji in Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Ko sem našel besedila, sem jih poslal tudi Janu in ga pozval, naj, če se mu katero zdi primerno, skomponira viže. Želel sem preprostih, a domišljenih, učinkovitih in sodobni glasbeni govorici bližnjih skladb. Jan se je odzval in nastala je zbirka Živa voda umetnin, ki združuje pretežno skladbe z marijansko tematiko, polega tega pa so v njej še dve darovanjski in obhajilna, ki se lahko izvajajo na Marijine praznike.

Sveža zbirka mladih skladateljev. FOTO: Arhiv Matica Podobnika

Kaj vse prinaša nova zbirka? Jan, sta v njej tudi tvoji skladbi za ženski zbor, ki sta letos izšli pri Astrumu?

Jan: V novi zbirki sta dve moji skladbi, in sicer Poslušaš rada nas, Gospa (na besedilo večernic) in Po Mariji kruh in vino (na besedilo Elizabete Kremžar). V tej zbirki ni skladb za ženski zbor, ki sta izšli pri Astrumu.

Matic: Zbirko sestavlja skupno osem skladb, pri čemer naj povem, da je skladba Poslušaš rada nas, Gospa v treh verzijah, in sicer za solo glas (S ali T) in orgle, ženski zbor in orgle ali mešani zbor in orgle. V zbirki so svoje mesto poleg omenjenih našle še moje skladbe O, Mati jaz k sreči ne vem več poti, Srca cvetje za ženski zbor ter O, Gospa, o, Mati moja, Srce Marijino, Dobri Oče, ti kraljuješ in Ti, Gospod, si moja pot za mešani zbor. Zbirka je bila natisnjena v 100 izvodih, od tega 25 s spiralno vezavo za organiste in dirigente ter 75 za zborovske pevce.

Zbirko je še mogoče naročiti preko e-naslova sencur.zbor@gmail.com.

Od kod navdih za Marijine pesmi? Jih je v slovenskem katoliškem prostoru premalo? :)

Matic: Sam sem klic k skladanju prejel ob prebiranju in listanju skozi zbirke pesmi Elizabete Kremžar in Zdenke Serajnik. Iz njih veje globok duh zaupanja v Boga in Marijino priprošnjo, ki ga želim gojiti tudi sam; zato sem se z besedili lahko poistovetil in skomponiral uglasbitve. Umetnik iz sebe na svet nosi tisto, kar ga teži; umetnost nastaja iz nuje po izpovedi, iz nuje po odrešitvi in sprostitvi napetosti posameznikovega notranjega sveta. Zato je umetnost lepa, iskrena; četudi »nepotrebna«. Zakladnica slovenskih zborovskih pesmi z vsebino o Mariji je bogata. Zakaj pa ne bi bila še bogatejša?

Jan: Marija je še posebej pomembna za slovenski narod in se zato radi zatekamo k njej. Prav tako smo Slovenci zaradi ljudskega petja narod z izredno in edinstveno zborovsko tradicijo, česar se ne zaveda veliko ljudi. Mislim, da je s tega vidika zelo dobrodošlo, da lahko Marijo slavimo tudi z glasbo in se s tem srečujemo z njo tudi preko umetnosti.

Jan ni le skladatelj, ampak tudi pianist in aranžer. FOTO: Tatjana Splichal

Na splošno se mi zdi, da je dandanes novih zborovskih skladb, primernih za izvedbo pri bogoslužju, malo in da se v veliki meri izvajajo predvsem skladbe, napisane 50–100 let nazaj. Projekti, kot je ta, se mi zato zdijo zelo pomembni, saj se tako povečuje pestrost, poleg tega pa dajejo možnost mladim skladateljem, kot sva midva z Maticem, da se naše skladbe izdajo in izvedejo.

Matic, kako si izbral naslov zbirke?

Matic: V pesmi Berte Golob Immaculata je Marija poimenovana kot živa voda; v tem tiči primarni navdih za naslov zbirke. Pravzaprav je Marija tista, po kateri se najlažje »prodre« do Boga. In tako je lahko tudi ona izvir milosti, izvir duha. Voda simbolizira življenje, preživetje; živa voda pa prinaša še nekaj več … in to nekaj več so ideje, navdihi, ki pridejo za glasbeno ustvarjanje od zgoraj. Beseda umetnin v naslovu le specificira mesto, kamor se živa voda pretaka.

Matic kot dirigent na dekanijskem srečanju zborov. FOTO: Arhiv Matica Podobnika

Komu so namenjene nastale skladbe, kdo si želita, da bi jih izvajal in poslušal? Kaj bodo dale po eni strani izvajalcem in po drugi poslušalcem?

Jan: Skladbe so namenjene predvsem petju pri bogoslužju, zato si seveda želim, da bi jih pelo čim več slovenskih zborov. Zdi se mi, da izvajalcem ne bi smele predstavljati večjih težav, ker so napisane v duhu zborovske bogoslužne glasbe. Za poslušalce pa bi si želel, da jim prinese to, kar besedila sporočajo: Marijino lepoto in njeno varstvo.

Želim, da bi sporočilo pevcev prišlo do cerkvene ladje in krepilo zaupanje v Marijino priprošnjo in dajalo novih moči. (Matic Podobnik)

Matic: Zbirka predstavlja majhen kamenček v mozaiku slovenske cerkvenoglasbene scene. Gotovo ne bo prišla do vseh slovenskih korov. Za tiste kore pa, kjer se bo pojavila, si želim kakšen trenutek, ko bodo poustvarjalci lahko rekli: »O, vau, tole pa je skladatelju čudovito uspelo. Potrudimo se še mi, da ne bomo navdušenja zadržali le zase, pač pa ga bomo izžareli tudi poslušalcem.« Cerkveni glasbeniki imamo privilegij, da lahko z glasbo pričujemo za Kristusa in dejavno ustvarjamo nesnovnost, nekaj, česar se ne da prijeti (zvok), ki pa lahko vodi k bistvu, k živemu Bogu, k živi vodi. Želim, da bi sporočilo pevcev prišlo do cerkvene ladje in krepilo zaupanje v Marijino priprošnjo in dajalo novih moči za življenjske poti vsakega posameznika.

S tradicionalnimi glasbenimi vilicami in sodobnimi notami na zaslonu. FOTO: Tatjana Splichal

Sicer pa zbirka posredno spodbuja k ustvarjanju skladb za bogoslužje tudi mlajšo generacijo skladateljev. Zahtevneje je namreč pisati za zbore, kot jih imajo v povprečju slovenski cerkveni kori, in ob tem ustvariti prepričljivo, v glasbenem smislu svežo skladbo, ki bo tudi učinkovala na poslušalstvo in bo pevcem v veselje, ko jo bodo izvajali. Sam želim dobro skladati v tem smislu, četudi se komu s strokovnega področja to zdi umetniško manjvredno. Krmarjenje med preprostostjo in odlično umetniško dovršenostjo je velik izziv. Včasih uspe, včasih manj, včasih sploh ne.