Kljub gosti mreži označenih planinskih poti je v naših gorah še veliko odmaknjenih kotičkov, kjer se lahko naužijemo miru in neokrnjene narave. Še dobro, da je tako, kajti človek si mora občasno privoščiti kakšno urico samote: da ob enakomernem škripanju peska premisli še kaj drugega kot zgolj vsakdanje stvari, da se navzame preprostosti, da se mu oči odprejo za podrobnosti in da se znova zave, kako lepo je živeti. Potem se lahko brez strahu vrne v dolino.

Struška je široka gora nad Javorniškim Rovtom pri Jesenicah, ki jo na eni strani omejuje sedlo Kočna in na drugi sedlo Seča. Njena jugozahodna pobočja so pretežno gozdnata, zgornji del pokrivajo travniki in ruševje, severovzhodna stran pa je skalovita, razdrapana in prepadna. Čez njeno pobočje pelje označena pot, ki povezuje sosednjo Golico in Stol, a ker se izogne vrhu, se nanj povzpne bolj malo ljudi.



Če želimo spoznati razsežnosti Struške, jo moramo prehoditi od enega do drugega konca. Krožno pot začnemo pri Domu Pristava na Javorniškem Rovtu, do koder se pripeljemo po asfaltni cesti iz približno pet kilometrov oddaljene Koroške Bele. Od doma krenemo proti severu, gremo čez pašnik in se ob počitniški hišici vzpnemo na lepo gozdno cesto, kjer odkrijemo prve markacije. Po približno tričetrt ure hoje zavije makadam proti Savskim jamam, mi pa nadaljujemo po ožji gozdni cesti do hudourniške struge. Tam poiščemo markirano stezo, ki nas kmalu pripelje na planino Pusti rovt.

S planine, kjer se je pred nekaj dnevi paslo več kot sto krav in telet, nadaljujemo po cesti proti severu. Pri kažipotu za Golico skrenemo na kolovoz, ki se vzpne na obsežen travnat svet pod sedlom Kočna. Tu nas pričaka preproga raznobarvnega cvetja, stkana iz modrih clusijevih sviščev, rumenih zlatic, regrata in ranjaka ter rdečkastih vretenčastih ušivcev. Tem se zgoraj pridružijo še orlice in pogačice. Ta pisani svet tako pritegne našo pozornost, da skoraj spregledamo množico repatih pupkov, ki lenarijo v plitvih mlakah. Tik pod prepadnim robom, s katerega se odpira lep pogled na Rož in čez reko Dravo v notranjost Avstrije (če se ozremo nazaj, vidimo tudi Julijce s Triglavom), pridemo do označene poti, ki se kmalu požene navkreber.



Ko se vzpnemo na greben in zlezemo čez žičnato ograjo, imamo dve možnosti: lahko gremo po označeni poti do Belske planine, od koder brez večjih težav v približno tričetrt ure dosežemo vrh Struške, ali pa krenemo po slabše vidni stezi ob ograji naravnost navkreber. Ta možnost je zanimivejša, vendar orientacijsko nekoliko zahtevnejša. Sprva se nam zdi, da se bo steza zdaj zdaj izgubila, toda ko zavije z grebena med drevje, presenečeno ugotovimo, da je postala celo širša. Kmalu se svet znova odpre. Pobočje prekrijejo trava, pogačice in ruševje, izza katerega se nenadoma prikaže osamljen gams. Začudeno nas pogleda, negotovo obstane, nato pa se brez naglice obrne in znova izgine v goščavi.

Približno tričetrt ure po odhodu s sedla dosežemo vršni del Struške. Široka pot, ki jo na obeh straneh obdaja visok zid ruševja, nas ob mejnih kamnih popelje do prepadnega roba. Ob njem nadaljujemo do obsežne travnate planjave, na kateri se je ob našem prihodu mirno pasla čreda konj. Tu poti ne vidimo več, zato potrebujemo za zadnji del vzpona malce iznajdljivosti. Čeprav se lahko skozi labirint ruševja prebijemo tudi po levi, rajši zavijemo čez planjavo proti jugu. Po blagem spustu in kratkem vzponu krenemo po širokem travnatem jeziku navkreber in vijugamo med otoki ruševja, dokler ne pridemo na prostran travnat vrh. Na njegovem robu je tudi kovinska skrinjica z vpisno knjigo.

Ko se odpočijemo in naužijemo lepega razgleda, krenemo čez travnato planjavo proti jugovzhodu. Pot nam kmalu zapre gosto ruševje, vendar pri mejnem kamnu odkrijemo, da pelje skozenj široka steza. Ker je svet razdrapan, poln drobnih skal in korenin, napredujemo bolj počasi. Morda nas prav to obvaruje, da ne stopimo na kačo, ki zvita počiva ob robu skale. Tudi ona nas opazi zadnji trenutek, zato se med pihanjem urno požene navzdol in zleze v razpoko. Po približno dvajsetih minutah hoje se spustimo na sedelce, nad katerim se dviga vrh z imenom Zijalke (1875 m). Z njega lepo vidimo prepadno severno stran Vajneža, Stola in Vrtače ter bližnji Ovčji vrh v Avstriji.

Zdaj gre samo še navzdol. Najprej prihitimo na prostrano in razgledno sedlo Seča, kjer je križišče planinskih poti, potem nas utrujene noge ponesejo skozi ozko in senčnato dolino Medji dol. Čez približno tričetrt ure pridemo do večjega izvira, od koder se po traktorski poti spustimo do jezera. Sledi še kratek odsek makadama, ki nas pripelje do asfaltne ceste, po kateri se vzpnemo do Pristave.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Ingenuina in Albuina na Koroški Beli je maša vsako nedeljo ob 8. in 10. uri.

Izhodišče: Dom Pristava na Javorniškem Rovtu

Višinska razlika: približno 1.020 metrov

Dolžina krožne poti (Pristava – Pusti rovt – sedlo Kočna – čez Belsko planino ali po zahodnem grebenu – Veliki vrh – sedlo Seča – Pristava): približno 6 ur

Težavnost: Na vrh Struške ni markirane poti, vendar dostopa z Belske planine in sedla Seča nista težavna. Pot čez zahodni greben je zaradi labirinta ruševja v vrhnjem delu orientacijsko malce zahtevnejša.

Nevarnosti: Pri hoji ob prepadnem robu moramo biti previdni, ker nam ruševje in trava zakrivata mejo med trdnimi tlemi in praznino. Ob slabi vidljivosti hojo po neoznačenih stezah in brezpotjih odsvetujemo.

Zemljevid: Karavanke (osrednji del), 1:50.000