Eno od številnih pričakovanj od učiteljev, ki jih nikakor nisem posvojila, je bilo, naj pri mladih »privzgajamo kritično mišljenje«. Mantra, ki sem se je naposlušala vsepovsod, je, milo rečeno, nenavadna vsaj iz dveh razlogov. Prvič, »cilj je nepreverljiv« – kako bomo namreč dokazali, da mlad človek zdaj, po naših prizadevanjih razmišlja kritično, prej pa ni? In drugič, kar se mi zdi pomembneje: kaj sploh je »kritično razmišljanje« in kaj zgolj kritizerstvo? Sta vsesplošna skepsa in dvom do vsega res znak kritičnosti? (Ne gre mi iz glave misel, da je bil dvom v obstoj Boga pri menihih znamenje pomanjkanja molitve in ne kakšne izjemne inteligence.) In če krísis razumemo v izvornem pomenu, torej kot presojanje in ločevanje (zrna od plev, recimo), kje je tisto merilo, temelj, na podlagi katerega bomo presojali in ločevali dobro od slabega? Kdo si upa to merilo predati mladim? Ali bolje: ali sami verjamemo, da tak kriterij sploh obstaja?