Največ možnosti, da nam pot prekriža vidra, imamo na Goričkem. Na severovzhodu Slovenije, v porečju Ledave, Male in Velike Krke ter Mure, živi največja sklenjena populacija te živali pri nas. Pomemben del njenega življenjskega prostora so tudi umetni vodni zadrževalniki: Hodoško, Ledavsko, Križevsko in Bukovniško jezero. Območje Goričkega je razglašeno za krajinski park. Ta se konča ob meji, območje razširjenosti vidre pa sega čez njo v Avstrijo in na Madžarsko. Vidra je upodobljena tudi v grbu občine Gornji Petrovci.

Največ možnosti, da nam pot prekriža vidra, imamo na Goričkem.

Dobro označene meje

Vidra je zver iz družine kun. Ker je dejavna ponoči, je njeno življenje skrito našim očem. Največkrat jo izdajajo odtisi nog s petimi prsti in plavalno kožico, ki jih opazimo v blatu in na stalnih krajih, kjer vstopa v vodo in izstopa iz nje. Pozoren obiskovalec narave bo prepoznal tudi iztrebke, ki jih odlaga na izpostavljenih mestih, ter ostanke njenih pojedin: obglodane ribe, oklepe rakov in lupine školjk. Z vsem tem ter z dišečimi izločki žlez in urina vidra označuje svoje ozemlje in odganja vsiljivce.

Teritorij samcev se razteza do dvajset kilometrov daleč vzdolž vodotoka in se lahko delno prekriva s samičinim območjem, ki je za slabo polovico manjše. Samec in samica živita večino leta vsak zase, skupaj sta le v času parjenja. Samica ima lahko prvič naraščaj pri dveh letih. Po približno 62 dneh brejosti se največkrat skotijo dva ali trije mladiči, ki tehtajo le 120 gramov in sesajo mleko vsaj pet mesecev. Samica sama skrbi zanje in jih postopno navaja na lovljenje v vodi, zato ima naraščaj le vsako drugo leto.

Najljubši ribji meni

Samec vidre je dolg do 120 centimetrov in težek od osem do enajst kilogramov, samica je nekoliko manjša in lažja. Brlog ima na kopnem, hrano pa si večinoma poišče v vodi, zato je nanjo odlično prilagojena. Med potapljanjem lahko zapre nos in ušesa, oči pa prekrije s posebno mreno. Plen brez težav izsledi tudi v kalni vodi. Na njenem jedilniku je približno 75 odstotkov rib, za katerimi plava s hitrostjo do 15 kilometrov na uro. V enem dnevu lahko pospravi dober kilogram rib, kar je od 12 do 15 odstotkov njene teže. Večinoma lovi manjše primerke, izjemoma se loti tudi tako velikega plen, kot je sama. Krastači sleče kožo, ki je zaradi strupenih žlez ne poje. Lovi tudi vodne žuželke, ptiče in manjše sesalce. Pod vodo lahko ostane le dve minuti, kar je veliko manj kot bober, ki zdrži brez zraka do 15 minut. Na kopnem je s kratkimi nogami in dolgim močnim repom manj okretna in se premika s poskakovanjem.

Na njenem jedilniku je približno 75 odstotkov rib, za katerimi plava s hitrostjo do 15 kilometrov na uro.

Vidra nima podkožne maščobe. Pred mrazom jo varuje gost kožuh, ki vsebuje kar 50.000 dlak na kvadratni centimeter. Ljudje imamo na enaki površini le 300 do 500 las.

V zavetju čistih voda

Vidra si je za življenjski prostor izbrala bogato obrasla obrežja rek, jezer in potokov, kjer je veliko skrivališč in tudi večja pestrost plena. Na svojem teritoriju ima več počivališč. Svetli del dneva prespi v zavetju koreninskih prepletov, v trstičju ali pod starimi vrbami. Njen življenjski prostor se prekriva z ozemljem bobra, nutrije in pižmovke. Ker je vidra mesojedka, drugi trije pa so glodavci in rastlinojedci, med njimi ni večjih trenj.

Odrasla vidra nima naravnih sovražnikov in lahko dočaka 18 let. Sredi prejšnjega stoletja pa so jo skoraj iztrebili. V Kmetijskih in rokodelskih novicah so bili leta 1864 predstavljeni glavni razlogi za to: »Na lovu je vidra kaj ročna ter ribnikom in tistim, ki ribištva imajo, veliko škodo dela. Ni treba dolgo, pa imaš prazen ribnik, ako se ti je kaka vidra med ribe naselila; najlepše in najboljše ribe ti bode polovila; posebno ji diše postrvi. (…) Kaj premetena je in lovcem veliko kljubuje, predno je ujemo ali ustrle. Vendar si pa človek vse prizadeva, da jo dobi, nekaj zavoljo kožuha, nekaj pa za to, ker pri kuharjih, natoropisju vkljub, velja za ribo; mislijo namreč, da se po vidri le ribja kri pretaka, ker le ribe vživa.«

Čeprav so lov nanjo prepovedali že pred šestdesetimi leti, spada vidra še vedno med ranljive živalske vrste.

Čeprav so lov nanjo prepovedali že pred šestdesetimi leti, spada vidra še vedno med ranljive živalske vrste. Občutljiva je na onesnaženje in regulacije vodotokov, odstranjevanje obrežnega rastlinstva ter na spremembe, ki nastanejo ob gradnji cest in železnic. Vsako leto jih nekaj konča tudi pod avtomobilskimi kolesi. Tam, kjer so zavarovali in ohranili njen življenjski prostor, pa število vider narašča.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (3/2024).