Pri kapeli mučencev se je zbralo številno verno občestvo.

»Ne potuhni se, ko te nekdo potrebuje. In ne govori preveč – stori nekaj!« Te besede izseljenskega duhovnika in narodnega buditelja Vinka Žaklja so med njegovimi rojaki v Šentjoštu nad Horjulom pomenljivo odmevale na tradicionalni slovesnosti pri kapeli mučencev, pri kateri so se na letošnjo prvo julijsko nedeljo posebej spomnili stote obletnice Žakljevega rojstva in obudili spomin na upor(nike) proti komunističnemu nasilju, ki je poleti 1942 kruto zarezalo v življenje tamkajšnjih ljudi.


Letošnja spominska slovesnost je bila v znamenju 100. obletnice rojstva šentjoškega rojaka, izseljenskega duhovnika in narodnega buditelja Vinka Žaklja.

V Šentjoštu so ob soočenju z revolucijo iz zavezanosti pravičnosti in resnici nekaj storili in za to zastavili svoja življenja. Veliko jih je zaradi tega nasilno ugasnilo. Ali je bilo morda trpljenje teh ljudi zaman, ali so bile njihove molitve zaman? Znani lazarist Franc Sodja je v pismu svojemu bratu nekoč ponudil odgovor na to vprašanje: »Nobena zdravamarija ni bila izmoljena zastonj; nobeno trpljenje ni bilo zaman.« To misel je v izhodišče svojega nagovora med mašo postavil dr. Janez Juhant in z njo opogumljal zbrane, naj bodo ponosni na svoje rojake, naj se spominjajo njihovega trpljenja in si prizadevajo, da bi tudi sami vedno bolj hodili v svetlobi resnice. Kajti samo to v življenju resnično šteje, to je tisto, kar posameznika in družbo dela bolj človeško ter prihodnost razpira v sodelovanje, dialog, spoštovanje.


V kulturnem programu po maši je zbrane nagovorila Mojca Kucler Dolinar.

Žakljev nasvet »stori nekaj«, ko ga beremo v ključu odnosa do pravičnosti in resnice, pa ne velja le na ravni posameznika, temveč tudi celotne družbe. In tu mora slovenska družba opraviti še veliko nalog. Nanje je opozorila osrednja govornica kulturnega programa po maši, pravnica in političarka Mojca Kucler Dolinar, ko je ne ddrugim opozorila: »Dokler Slovenija s strani najvišje politike, to je državnega zbora, ne bo obsodila nasilja komunističnega režima, ne moremo reči, da smo kot država in kot narod v polju normalnosti.«


Letošnji prejemniki Ehrlichovega priznanja in medalje so Lidija Drobnič, dr. Janez Juhant in Marija Zgonc. Priznanja je podelil direktor Družine Tone Rode.

Spominska slovesnost pri kapeli mučencev je bila že sedmič povezana s podelitvijo Ehrlichovih priznanj zaslužnim Slovenkam in Slovencem, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na težke čase slovenske polpretekle zgodovine.

Letošnjim prejemnikom je skupno dolgoletno delovanje pri pripravah spominskih slovesnosti na različnih koncih Slovenije: mnogih slovesnosti Nove Slovenske zaveze, zlasti tistih v Rogu in na Teharjah, si ni mogoče predstavljati brez organizatorke in povezovalke Marije Zgonc; spiritus movens spominskih slovesnosti v nekdanji kočevarski vasi Ferdreng, kjer so totalitarne oblasti vzpostavile (žensko) koncentracijsko taborišče, je Lidija Drobnič; akademik dr. Janez Juhant pa že vrsto let vodi Društvo Združeni ob lipi sprave, pri lipi na ljubljanskih Žalah organizira spominska srečanja ter skrbi za vsakoletno spominsko slovesnost na dan, ko so komunisti zločinsko umorili profesorja Teološke fakultete Lamberta Ehrlicha.

Več v tiskani izdaji Družine.