Foto: Tatjana Splichal

Pri Slovenski škofovski konferenci že več let zbirajo podatke o kaznivih dejanjih in diskriminaciji zoper katoličane in Katoliško cerkev v Sloveniji, ti podatki pa so bili med drugim vključeni v posebno poglavje Letnega poročila Katoliške cerkve.

Vsa morebitna dejanja kristjanofobije lahko od konca oktobra ljudje sporočajo tudi preko spletne Točke za prijavo kristjanofobije in vandalizma, uperjenega proti slovenskim katoličanom.

O širšem ozadju pobude se pogovarjamo s tajnikom SŠK p. TADEJEM STREHOVCEM.

Statistike različnih vladnih in nevladnih organizacij so že dalj časa neizprosno jasne: kristjani so najbolj preganjana verska skupnost na svetu. Ali ima to dogajanje tudi evropski in slovenski odmev?

Podatki res govorijo o tem, da je na svetu preganjanih okoli 215 milijonov kristjanov. Zunaj zahodnega okvirja gre za t. i. neposredne oblike preganjanja kristjanov s smislu fizičnega preganjanja, smrtnih obsodb, sodnih postopkov … Poleg tega konkretnega preganjanja kristjanov obstaja tudi t. i. »vljudno« preganjanje, kot temu pojavu pravi papež Frančišek, ki je značilnost zahodnih držav. Na Zahodu, torej tudi v Evropi, ljudi ne preganjajo predvsem zaradi vere v Kristusa, kar se dogaja v Pakistanu, Indiji, Iraku, Siriji, Nigeriji, temveč so tarča tisti kristjani, ki se v javnosti zavzemajo za vrednote Božjega kraljestva. Vera v Kristusa je torej formalno dopuščena, se tolerira, a le če je vezana na omejen zasebni prostor oz. družinski okvir. Ko pa skuša nekdo javno zagovarjati vrednote družbenega nauka Cerkve, kot so verska svoboda, zavzemanje za pravičnost v imenu vere, se sprožijo »vljudni« sistemi zatiranja, izključevanja, stigmatiziranja, ustrahovanja in celo sodnih postopkov. Z njimi želijo t. i. kristjanofobi kristjanom odvzeti pomemben vidik verske svobode, in to je, da smo v svobodni demokratični družbi enakopravni in da lahko svojo vero živimo tudi v javnem prostoru.

Uporabili ste besedo »kristjanofobi«. Kako bi pravzaprav definirali pojem »kristjanofobija«?

Ta pojav ima dva obraza. En je usmerjen neposredno v Kristusa. Tudi v Evropi smo, kot recimo nazorno pokaže poročilo dunajskega Observatorija za spremljanje nestrpnosti in diskriminacije proti kristjanom, priče dejanjem, ki so izrazito usmerjene zoper Kristusa, kot so zažigi križa, kar smo doživeli tudi pri nas, onečaščanje krščanskih grobov, cerkva, hostij … Drugi obraz kristjanofobije pa je nestrpnost do ljudi, ki se zavzemajo za večjo vidnost kristjanov v družbi. Kristjanofobija v prvi in drugi obliki je nesprejemljiva. Ključni problem, ki ga pri tem vidim, je ta, da so za te pojave odgovorne države, ki niso pozorne na ta fenomen, na drugi strani pa tudi kristjani sami, ki vse prevečkrat nekritično sprejemamo podrejeno vlogo v družbi in državi.

Pri SŠK že nekaj let posvečate pozornost tej tematiki. Kaj je bil temeljni povod, da želite v spremljanje teh pojavov prek prijavne točke vključiti čim širši krog ljudi?

Ko je govora o kristjanofobiji in nestrpnosti do kristjanov, je treba najprej operirati z realnimi podatki. Na škofovski konferenci se tedensko srečujemo s sporočili naših vernikov, ki govorijo o tem, kako na primer del slovenskih medijev stigmatizira katoličane, katoliške duhovnike, našo Cerkev; kako se v teh medijih sistematično pojavljajo domnevno »neodvisna« pisma bralcev, ki širijo popolnoma neresnična dejstva o Cerkvi in katoličanih. Zgolj za ponazoritev: pred kakšnimi štirinajstimi dnevi je eden izmed piscev v časopisu Delu zapisal, da Katoliška cerkev od vernih staršev zahteva pretepanje svojih otrok. Pa to še zdaleč ni bil osamljen primer. Ljudi, ki se zaradi takih pojavov obračajo na nas, je zelo veliko. Med njimi so tudi katoličani, ki so sami doživeli izkušnjo diskriminacije zaradi verske pripadnosti v službi in celo v javnih službah, kjer je veliko t. i. prikrite sistemske kristjanofobije.

Kako se ta kaže?

Če si katoličan, če hodiš v cerkev, če javno izpoveduješ vero, se lahko na marsikaterem področju v naši državi onemogočiš, na primer v državni administraciji ali pa na kakšni izmed fakultet Univerze v Ljubljani, kjer izvajajo negativno selekcijo, ki temelji na tem, da ne moreš napredovati, če si kristjan.

Naša želja je, da z uvedbo točke za prijavo kristjanofobije na spletni strani škofovske konference zberemo relevantne podatke o teh pojavih in na tej podlagi sestavimo verodostojno poročilo, ki bo omogočalo realno oceno razmer in pomagalo pri iskanju konkretnih rešitev, kako nasloviti ta problem, ki ima pri nas zelo dolgo zgodovino. Treba je namreč vedeti, da smo katoličani v Sloveniji v zadnjih 70 letih najbolj preganjana verska skupnost, da v prejšnjem totalitarnem sistemu sploh nismo mogli zasedati vidnih položajev v politiki, šolstvu, tudi gospodarstvu – zgolj in samo zaradi verske pripadnosti. Ta logika še danes obstaja in deluje v delu državnih ustanov in delu javnosti.

Ali prijavna točka omogoča anonimnost prijaviteljev ali zahteva identifikacijo?

Ljudje lahko razkrijejo svojo identiteto, omogočeno pa jim je tudi, da se ne izpostavijo. Pomembno pa je, da nam posredujejo jasne informacije, fotografije, spletne povezave, na podlagi katerih lahko sami preverimo vsebino prijave. Eden izmed namenov prijavne točke je ljudem, ki so zaradi vere doživeli diskriminacijo in nestrpnost, ponuditi tudi pravno pomoč. Pomen prijavne točke pa vidimo še na drugih ravneh. Po tej poti želimo izobraževati naše ljudi in celotno javnost o pojavih kristjanofobije, ki je bila med drugo svetovno vojno in po njej nasilno uvedena in je po našem prepričanju do danes ne državne ne civilnodružbene ustanove še niso primerno analizirale, še manj pa, da bi se proti temu borile. Saj se recimo spomnite grafita »Kristjani, klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013« – na tožilstvo je zaradi tega prišlo veliko prijav, pa so bile zavrnjene. Podobnih pojavov, ki so ostali brez pravega odmeva, je veliko in se le stopnjujejo: zažig križa v Strunjanu, prepoved maše za nerojene otroke v ljubljanskem Kliničnem centru, ravnanje ljubljanskega župana, ki je na Prešernovem trgu prepovedoval bogoslovcem branje Svetega pisma ali pa predvajanje filma o nerojenem življenju, kazenski postopek proti meni … Kaj so lahko naslednji koraki?! Zdi se mi prav, da kot Cerkev dvignemo zavest o teh oblikah nestrpnosti in da na podlagi relevantnih podatkov državi nastavimo ogledalo.

Najbrž ne le z objavo v letnih poročilih Cerkve na Slovenskem …

Podatke, ki jih zberemo na škofovski konferenci, redno posredujemo mednarodnim organizacijam. Sveti sedež ter Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi nas redno prosita za podatke o pojavih verske nestrpnosti ne le do katoličanov, temveč tudi do pripadnikov drugih verskih skupnosti na ozemlju Republike Slovenije. Na nas se glede tega vprašanja obračajo tudi veleposlaništva nekaterih držav, ki v okviru svojih zunanjih ministrstev ali parlamentov pripravljajo letna poročila o stanju verske svobode po svetu.

Kot ga na primer pripravlja ameriško zunanje ministrstvo?

Tako je. Seveda pa bodo zbrani in preverjeni podatki tudi eno izmed izhodišč za pogovore s predstavniki pristojnih državnih ustanov. To se je dogajalo tudi že doslej, na primer pri množičnem pojavu vlomov v cerkve in župnišča, ogrožanju varnosti naših duhovnikov, kjer nam je z zbirnimi podatki pomagala policija. Ti podatki so bili konkretna podlaga za pogovore s predstavniki države.

Na praznik vseh svetih smo v evangeliju spet slišali Jezusove blagre, med njimi tudi tistega: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali …«

Zgodovina praznika vseh svetih sega v 4. stoletje po Kristusu. Takrat so v vzhodni Cerkvi uvedli praznik vseh mučencev z namenom, da se spomnijo tistih kristjanov, ki svoje vere niso živeli le skrito v svojih domovih, temveč tudi odkrito v javnosti, ter so za Kristusa pretrpeli ne le krivične sodne postopke in zapor, temveč so zanj prelili tudi kri. Proti koncu 6. stoletja so praznik uvedli tudi v Rimu, kjer je papež Bonifacij leta 610 tamkajšnji Pantheon posvetil v cerkev Marije Device in vseh mučencev. V srčiki praznika vseh svetih je torej spodbuda, da se spominjamo zgleda pokončnih kristjanov, ki ne kapitulirajo ob najmanjših pritiskih v javnosti, v službi ali kjer koli drugje, ampak znajo za Kristusa pogumno pričevati, se ne bojijo zatiranja, odpora ter izpostavljanja zaradi vere.

Zdi se, da imamo kristjani našega časa pri tem precejšnje probleme …

Tudi moje lastne izkušnje to potrjujejo. Ničkolikokrat mi številni kristjani govorijo, kaj vse bi bilo treba narediti in povedati v javnosti, ko pa te iste ljudi prosim, naj vendar pošljejo vsaj kakšno pismo npr. medijem in se izpostavijo z imenom in priimkom – tega pa ne! Bojijo se negativnih posledic zase in za svoje družine. Morda je sedaj napočil čas za neko novost: za jasno spoznanje, da naše pravice, tudi če so še tako dobro zapisane v ustavi in zakonih, ne bodo uveljavljenje, če si jih ne bomo sami izborili; izborili pa si jih bomo samo tako, da bomo javno izkazovali svojo vero, se zavzemali za versko svobodo in bili solidarni s tistimi, ki so preganjani zaradi verske nestrpnosti.

Za sklep še vprašanje, povezano z vašim procesom, ki se bo s predvidoma zadnjo sodno obravnavo nadaljeval šele januarja prihodnje leto. Ali se vaša pričakovanja zaradi takšnega podaljševanja te sodne zgodbe kakor koli spreminjajo?

Osebno sem prepričan, da ne obstaja nikakršna zakonska osnova, da bi bil obsojen, zato moje pričakovanje, da bom oproščen, ostaja enako, kot je bilo na začetku tega krivičnega montiranega sodnega postopka. A zavedati se moramo, da njegov cilj sploh ni sodba, temveč sam proces. Temeljno sporočilo je namreč: kdor koli se bo v naši državi zavzemal za solidarnost s preganjanimi kristjani, kot so bili molivci pred ljubljansko porodnišnico, oziroma kdor koli se bo zavzemal za ničelno toleranco do nasilja nad nerojenimi otroki, naj računa na preganjanje abortivnega lobija, ki bo za svoje interese zlorabljal tudi državne ustanove, kot je državno tožilstvo. Podaljševanje omenjenega sodnega postopka ne pomeni samo dodatne stigmatizacije mene in vseh tistih, ki se v naši državi zavzemamo za versko svobodo in spoštovanje življenja od spočetja naprej, temveč je predvsem v funkciji zastraševanja celotne populacije in sprožanja mehanizma avtocenzure – da bi se ljudje sami odpovedali ustavni pravici do svobode izražanja, svobode zbiranja, verske svobode. Proti temu pa se je treba boriti z vsemi pravnimi sredstvi in s še bolj glasno besedo.