Na vzhodnem koncu Karavank, ki segajo pod južne obronke Pohorja, se dviga gozdnata Konjiška gora. Pod njo leži na eni strani žička kartuzija, na drugi pa se ob Dravinji razprostirajo Slovenske Konjice. Konjiška gora, v kateri naj bi po legendi živel zmaj, ki ga je pokončal sv. Jurij, je razpotegnjena in valovita. Najvišji vrh Stolpnik komaj presega višino tisoč metrov, zato mu lahko brez slabe vesti prištejemo petindvajset metrov, kolikor je visok razgledni stolp na njegovem vrhu. Tam se lahko po zavitih kovinskih stopnicah povzpnemo visoko nad krošnje dreves ter se naužijemo lepega razgleda na pokrajino med Pohorjem in Posavskim hribovjem ter med Kamniško-Savinjskimi Alpami in hrvaškimi griči.

Slovenske Konjice, ki so v pisnih virih omenjene že leta 1146, spadajo med najlepša slovenska mesta. K temu veliko prispevata že skoraj pregovorna urejenost in slikovito naravno okolje z vinorodnimi griči in resnobno Konjiško goro. Izhodišče za vzpon na Stolpnik je podružnična cerkev sv. Ane ob pokopališču na zgornjem koncu mesta. Do nje se lahko pripeljemo mimo gimnazije, še boljše pa je, če avto pustimo pod starim delom mesta. Tako se lahko za ogrevanje sprehodimo skozenj ter si ogledamo Florijanovo znamenje, župnijsko cerkev sv. Jurija, dvorec Trebnik in še kaj.

Nad cerkvijo sv. Ane nas kažipota z napisom Stolpnik in Skala zvabita v breg. Strma, s koreninami preprežena steza se v senci krošenj hitro povzpne do Starega gradu. Ta je nekoč varoval prehod k žički kartuziji, danes pa vabi turiste, da si z njega ogledajo Slovenske Konjice in okoliško pokrajino. Pod mogočnimi razvalinami, nad katerimi se zbirajo črni oblaki, prestopimo na cesto ter se mimo cvetočega drevja spustimo do križišča. Kakšnih sto metrov za njim nas kažipot znova zvabi na stezo. Poženemo se navkreber. Ko strmina popusti, v loku prečkamo gozdno cesto, gremo krajši čas nad njo in zavijemo ostro v desno.

Po krošnjah že drugič, odkar smo krenili na pot, zaštropotajo dežne kaplje. Streha iz listja in vejevja slabo tesni, kar kmalu občutimo na nahrbtniku, hlačah in majici. April se je očit no poslovil le na koledarju. Steza se potegne poševno čez pobočje, zato strmine – razen tam, kjer je nekaj lesenih stopnic – skorajda ne čutimo. S skalnatega pomola pod potjo je zanimiv razgled na Stari grad. Iz goščave nenadoma zaslišimo nenavadne glasove in hiter topot. Čakamo in čakamo, kaj se bo prikazalo, vendar kmalu spoznamo, da tokrat ne bomo videli nič posebnega. Zadovoljni moramo biti s šojo, ki vneto razmetava suho listje, in s črnim lazarjem, ki lenobno leze čez stezo.

Na ovinku se pridružimo gozdni cesti, ki komaj opazno vijuga proti prevalu, kjer je križišče planinskih poti. Kažipoti na deblu nas zvabijo med preproge čemaža. Ta se je pod krošnjami, dokler so bile še gole, naužil svetlobe, v teh dneh se bo razcvetel, potem pa bodo njegovi listi začeli veneti in rumeneti. Vzpon je sprva strm, vendar se razdrapana pot kmalu položi. Hodimo med visokimi debli, po katerih plezajo brgle zi. Njihova spretnost je osupljiva, saj brez težav hodijo tudi z glavo navzdol. Nenadoma opazimo, da je na tleh znova polno čemaža in kranjskih bu nik z rjavimi zvončastimi cvetovi. Steza še malce zavijuga med zelenjem, nato pa se vzpne na kopast vrh. Na njem je manjša brunarica, kakšnih deset lesenih miz s klopmi, razgled ni stolp in ob njem kovinska skrinjica z vpisno knjigo.


Stari grad nad Slovenskimi Konjicami je nekoč varoval prehod čez Konjiško goro, danes pa privablja turiste

Za vzpon po 140 stop nicah, ki se nekajkrat zavrtijo okrog svoje osi, ne potrebujemo veliko poguma, saj je dobro desetletje star kovinski stolp trden »kakor kamen kost«. Za žig, ki je vdelan v prazno kovinsko skrinjico, se moramo potruditi do vmesne ploščadi, za lep razgled pa vse do vrha. Ker so se vremena medtem precej zjasnila (ob nevihti bi bil vzpon na stolp norost), si ob zem ljevidu in razgledni plošči omislimo učno uro zemljepisa. Ko se naveličemo sprehoda po obzorju, pa si oči spočijemo v morju krošenj, ki valovi proti vzhodnemu koncu Konjiške gore.


Stolpnik z južne strani

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Slovenske Konjice

Višinska razlika: 610 metrov

Dolžina vzpona: 2 uri

Kratek opis poti: Od podružnične cerkve sv. Ane ob pokopališču na zgornjem koncu Slovenskih Konjic se povzpnemo do Starega gradu. Od tam se po cesti spustimo do križišča in zavijemo na stezo, ki pelje navkreber. Po dobri uri hoje prispemo do gozdne ceste, po kateri nadaljujemo do prevala. Z njega se v pol ure povzpnemo do razglednega stolpa na vrhu. Ves čas hodimo po gozdu. Pot je odlično označena in večinoma položna, za večjo razgibanost pa je vmes tudi nekaj strmejših odsekov.

Zemljevid: Celjska kotlina, 1 : 50.000

NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah.