Priznam, da za pisatelja Zorka Simčiča nisem vedel, dokler nismo Slovenci zaživeli kot samostojen narod v neodvisni državi. Mogoče sem celo slišal zanj, kje kaj prebral o njem, ga je kdo omenjal, a nisem bil na to pozoren. Zelo žalostno, a tako je, če še tako pomemben človek ne živi v isti domovini kot ti, kaj šele, če je oddaljen tisoče kilometrov od tebe, je njegov »dom« v deželi pod Južnim križem, onkraj Atlantskega oceana. Kako daleč je to, sem spoznal leta 1997, ko sem obiskal Argentino. Ne Simčičev pravi dom, marveč dom po sili razmer, ko so se mu v prvem zaprla vrata, si je pred koncem druge svetovne vojne najprej reševal življenje z umikom na avstrijsko Koroško, nato v Rim in v Trst, leta 1948 pa v argentinski eksil. Pribežališče in zatočišče na tisoče Slovencev.

Vabljeni danes, v četrtek, 2. decembra 2021, ob 15. uri na YouTube kanal Družina media na predstavitev ponatisa knjige Zorka Simčiča z naslovom Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide.

Prvi stik z njim in drugimi slovenskimi pisatelji onkraj Atlantskega oceana sem dobil, ko so po slovenski osamosvojitvi začele k nam prihajati knjige, ki so jih v Argentini in drugje napisali nam v matici skorajda neznani avtorji. Nanje me je opozoril sodelavec na Družini Pavel Rot, rojen v Argentini, ki se je preselil v Slovenijo in si v Trebnjem ustvaril družino.

Pisatelj Zorko mi je nazadnje dejal, da je hotel le slišati moje mnenje o knjigi, se mi ob slovesu hvaležen nasmehnil, snel s svoje glave klobuk, se narahlo elegantno priklonil in odbrzel svojo pot.

»Enega izgnanstvo – tudi avtoeksil – okrepi, drugega ubije.«

Najbolj in najtemeljiteje me je s temi pesniki in pisatelji seznanil naš rojak pesnik, pisatelj in literarni zgodovinar prof. France Pibernik, doma iz Suhadol, kamor sem se leta 1979 sam priženil in z ženo Marto ustvaril novi dom. S pisateljem Zorkom Simčičem najtemeljiteje v debeli knjigi pogovorov z njim Dohojene stopinje. Pibernik jih je, žal, že »dohodil« 21. aprila letos, ko se mu je utrnila luč življenja, pisatelj Zorko Simčič pa je te dni – 19. novembra – praznoval že svoj stoti rojstni dan. Lahko bi rekel, da stopa, kar se dolžine življenjske poti tiče, za drugim velikim slovenskim pisateljem Borisom Pahorjem, ki je 26. avgusta praznoval že 108 rojstni dan. Potrditev, kako ljudje, ki imajo kaj povedati, nekateri pa tudi obžalovati in se za kaj spokoriti, dolgo živijo, jim dobri Bog daje milost, da rečejo še zadnjo besedo, ga prosijo odpuščanja, pa tudi tiste, ki so jim storili kakšno krivico, jim to sami odpustijo. Teh, krivic, je pisatelj Zorko, pa tudi Pahor, doživel veliko v svojem življenju, a ga niso potrle in ustavile, marveč mu dale (jima dajale) novo moč za nova dela. Osupljiva, zelo kakovostna, enkratna. Pahorju posebej pri pisanju Nekropole. 

 »Literatura je pokrajina, v kateri mi teče bistveni del življenja.«

V svoji sobi imam na delovni mizi dvoje Simčičevih del. Žal mi je, da jih nimam več, si bom še kakšno kupil. Kot prvo knjigo bi omenil njegov roman Človek na obeh straneh stene, kot drugo roman Poslednji deseti bratje. Oba, zlasti prvi, sta me zelo presenetila. Nisem vedel, niti slutil, da je Zorko tako velik pisatelj. To mi je takoj postalo jasno, ko sem začel brati ta dva romana. Pri drugem sem se ustavil na strani 220. Tudi zaradi tega, ker v celoti obsega 720 strani. Ko me je enkrat pisatelj, ne vem več, ali je bilo to na Družini ali na knjižnem sejmu ali kje na ulici v Ljubljani, povprašal, kaj menim o tem romanu, sem mu odgovoril, da je odličen, priznal pa mu, da imam težave pri branju glede tistega, kar je napisano pokončno in poševno. Pa me je potolažil, naj se ne sekiram zaradi tega, saj lahko berem eno ali (in) drugo, lahko tudi posamične zgodbe »desetih bratov« in o desetnici Marjetici. Skratka, kjer se mi odpre, potem pa polistam nazaj in naprej, da začnem pri enem izmed poslednjih »desetnikov«. Ponižno, zavzeto in občudujoče, kajti drugače ne moreš mimo takšnega literarnega kolosa, kot so Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja«, za katerega je pisatelj upravičeno, kot za vse svoje izjemno pisateljsko delo, leta 2013 dobil Prešernovo nagrado. Leta 1993, ko se je prvič vrnil v domovino po skoraj 50-letnem eksilu, pa nagrado Prešernovega sklada za roman Človek na obeh straneh stene, »enega najboljših eksistencialističnih slovenskih romanov, temeljno delo povojne slovenske literature«, roman leta 1991, ki ga je tega leta izdala založba Mihelač. Prvič je izšel že leta 1951 v Argentini, v Sloveniji pa je bil, kot povojna slovenska literatura v zdomstvu, zamolčan. Tega jo je s svojimi »prikazi« velikih del slovenskih ustvarjalcev zunaj matice otel pisatelj France Pibernik.

Pisatelj Zorko mi je nazadnje dejal, da je hotel le slišati moje mnenje o knjigi, se mi ob slovesu hvaležen nasmehnil, snel s svoje glave klobuk, se narahlo elegantno priklonil in odbrzel svojo pot. Jaz pa svojo v veliki hvaležnosti in celo začudenju, da me je takšen literarni velikan povprašal za mnenje glede svojega veledela, mu je bilo pomembno, kaj menim o njem.

FOTO: Tatjana Splichal

Kot nas je direktor založbe Družina Tone Rode, ki je še iz Argentine dobro poznal pisatelja in se družil z njim, člane uredništva Družine povprašal, kaj naj naredi z literarnimi deli (šlo je za dramska besedila), ki jih je pisatelj ponudil v objavo Družini, direktor založbe pa je okleval glede njihove objave. Pozneje je našel salomonsko rešitev za objavo, pisatelj pa je bil potolažen. V smislu, kdor išče, ta najde, oz. kdor piše, lahko upa, da bo to enkrat objavljeno. Seveda ne vse, kakorkoli in kjerkoli, marveč kakovostno besedilo na pravem mestu, ob pravem času in sosledju.

Kot je bilo nazadnje leta 2019 pri založbi Beletrina objavljeno tudi veliko Simčič-Pibernikovo delo Dohojene stopinje, pisateljev življenjepis v obliki odgovorov na več kot 300 vprašanj prijatelja pisatelja Pibernika, pred tem pa »odkrivanje« in objavljanje del večini Slovencev neznanih oz. manj znanih del literarnih ustvarjalcev zunaj meja matice, ki se jim še vedno čudimo in se sprašujemo: Kako je bilo to mogoče? Sam se še posebej ob velikem delu velikega pisatelja Simčiča.

»Pišeš, ker čutiš, da moraš pisati.«

Ob njegovi stoletnici se mi utrinjajo tudi čisto človeški spomini nanj pa tudi na njegovo ljubko mladostno ženo Minko, ob kateri smo se tisti, ki smo ju srečevali na knjižnem sejmu (leta 1994 se je z njo in hčerkama Mario Claro in Ivano Aleksandro za vedno vrnil v Slovenijo), čudili in si sami pri sebi, kdaj pa tudi v besedi, rekli: Tale Zorko je pa »kerlc«, da ima tako mlado, lepo in prikupno ženo. Lep, vitek in visoke rasti pa je bil in je še vedno tudi on sam. Očitno ga tudi žena Minka pomlajuje, mu daje novih življenjskih moči, kot literatu pa ga navdihuje kot muza s Parnasa. Za moža, posebej pesnika in pisatelja, je zelo pomembno, kdo stopa na njegovi desni strani. Če je to lepa, urejena in prikupna dama, še toliko bolj. Vendar ne gre le za zunanjost (tudi ta je zelo važna pri pomembnih ljudeh), marveč predvsem notranje ujemanje, sozvočje in sobivanje, ki ga pesnik in pisatelj zelo potrebuje. Če tega ni, potem to išče, oz. ustvarja v svojih delih.

»Zanesi se sam nase!«

Za vedno mi bo ostal v spominu pisateljev stavek s knjižnega sejma v Cankarjevem domu v Ljubljani, na katerem je bil gost založbe Družina: »Zanesi se sam nase!« Ta stavek je povezan z njegovimi življenjskimi izkušnjami doma in po svetu, bojem za preživetje in mnenji drugih, ki so mu stvari prikazovali drugače, kot si jih je sam, so računali na pomoč tujih velesil. Na primer na izkrcavanje zavezniških enot med drugo svetovno vojno v Jadranskem morju in napad na nacistično Nemčijo, do česar pa ni prišlo. Zorko jih je prepričeval: Ne čakajte in ne računajte na pomoč zaveznikov, marveč nase, na to, kar boste sami naredili. To bilo lahko rekel tudi glede vojne za osamosvojitev Slovenije, pri kateri se je izkazala slovenska teritorialna obramba, ter neposrečenega ameriškega posredovanja v Iraku in do nedavnega v Afganistanu.

Za vedno mi bo ostal v spominu pisateljev stavek s knjižnega sejma v Cankarjevem domu v Ljubljani, na katerem je bil gost založbe Družina: »Zanesi se sam nase!« FOTO: Tatjana Splichal

Summa summarum: Vesel sem, da poznam pesnika, pisatelja in dramatika Zorka Simčiča, mu želim še nadaljnjih zdravih in ustvarjalno plodovitih let, sem mu hvaležen za prijetna in zame zelo koristna srečanja z njim. Njegov okrogel življenjski jubilej, o katerem, predvsem o pisatelju, je obširno poročala Družina, je zame priložnost, da vnovič začnem brati njegova dela. Najprej eksistencialni roman Človek na obeh straneh stene, nato Poslednje desete brate od zaznamovane 220. strani dalje ali pa, najbolje, od začetka, pa tudi Dohojene stopinje, ki sem jih prav danes dobil od prijaznega Ribničana Petra Lesarja. To delo, s katerim bom vnovič hodil po Zorkovih stopinjah, mi bo obenem obujeni spomin na rajnega sovaščana Franceta Pibernika, s katerim bi morali 29. novembra praznovati 100. obletnico rojstva velikega pesnika Franceta Balantiča. Kako jo bomo, je še veliko vprašanje zaradi močno razširjenega covida-19 in s tem ogroženosti mnogih življenj. Pibernika, najzaslužnejšega za literarno rehabilitacijo Franceta Balantiča, ni več med nami, ostajajo pa nam njegove številne knjige o velikem poetu. Veš, poet, svoj dolg? se je vprašal Prešeren. Veš, Slovenec, svoj dolg, lahko rečemo ob velikih treh možeh slovenske književnosti: rajnih Francetu Balantiču in Francetu Piberniku ter še živem Zorku Simčiču. Kakšnem, presodite sami.