Zanimivo je bilo prisluhniti, kako je otroštvo živela 100-letna Malenškova mama, ki se je rodila kot sedemnajsta od osemnajstih otrok. Vse se je dogajalo v preprostosti, prepleteno z veliko veselja. »Ne spomnim se, da bi bili kdaj lačni,« oživi spomin na očeta, ki je zmeraj poskrbel za žito, da so imeli vedno kruh. »Ko je kdo od nas toliko odrastel, da je lahko kruh sam odrezal, je rekel: 'Zdaj pa si že tako močan, da boš sam odrezal. Toliko ga odreži, kot ga boš pojedel.' Vsak teden se je pekel kruh, zadnji dan je bil že trd, pa smo vseeno vse pojedli in nismo bili lačni.«

Ponosna in hvaležna za Malenškovo rodbino. FOTO: Tatjana Splichal

Ko so kosili, so otroci, ki so bili dovolj močni, pomagali obračati seno ali v hlevu pri živini, s koškom nosili mrvo ali listje za nastil. Po opravljenem delu so se radi igrali, če je bilo zvečer jasno, pa so radi šteli zvezde. »Starši so bili strogi, imeli pa smo občutek, da nas imajo radi. Govorila sta nam: 'Bodite pridni in radi se imejte pa tudi druge in če vidite, da je kdo reven, mu radi pomagajte in dajte kaj za pojest.' Mama je veliko molila in nas vztrajno spodbujala: 'Molite in boste videli, da bo nevihta šla mimo in zmeraj se obračajte na Boga, nikoli ga ne zapustite!'«

Zmagovala na šolskih tekmovanjih

V njenem otroštvu je bilo v žlebski dolini zelo razvito smučanje, kot se rada spominja in so se hodili tudi iz Ljubljane smučat. Imeli so dolgo progo. Smučala je z lesenimi smučmi, namazanimi z voskom, obuta v navadne čevlje in z jermeni čez čevlje. »Nisem imela hlač, pa sem kar v krilu šla na smuči in kako je frfotalo, ko sem se spustila. Pa mi je potem ena ljubljanska gospa hlače podarila, ko je videla, kako dobro mi gre. Tako sem prišla do hlač. V smučanju sem uživala, starši pa mi niso nič branili.« Tudi tekmovala je in zmagovala na šolskih tekmovanjih. Kot nagrado je dobila zvezke, svinčnik, enkrat celo barvice, kar je bilo najbolj dragoceno. »Drugi športi me ne zanimajo, smučanje pa rada gledam in navijam za Prevce.«

Ob nedeljah se pri Malenškovi mami srečajo skupaj z otroki. FOTO: Tatjana Splichal

»Kakšen je recept za dolgo življenje?« jo še vprašam. Najprej pove, da je večkrat premišljevala, zakaj Bog raje ne vzame nje, pri življenju pa pusti mlajše mame, ki po smrti zapustijo majhne otroke. Potem mi zaupa tudi 'recept': »Pomembno je, da smo povezani in da drug drugega ne bremenimo z zamerami in sovraštvom.«

Več o Malenškovi mami in o njenem življenju pa si lahko preberete v novi številki tednika Družine (3/2024).