Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Ali ribe spijo?

Večina živali mora spati ali pa vsaj počivati v rednih intervalih, da se spočijejo in »napolnijo svoje baterije«. Tudi ribe. Njihovo spanje je sicer bolj podobno počivanju. Ne morejo zapreti oči, ker vek večinoma sploh nimajo. Ribe med spanjem zmanjšajo svojo aktivnost, postanejo manj odzivne, gibajo se počasneje, upočasni se jim bitje srca. Nekatere ribe med počivanjem lebdijo v vodi, druge se skrijejo med rastlinje ali skale, lahko se celo zakopljejo v pesek. Nekatere celo splavajo na dno in se uležejo na bok ali pa plavajo s hrbtom obrnjene navzdol. Nekatere vrste morskih psov pa si ne morejo privoščiti mirnega dremeža, saj se morajo ves čas premikati, da ohranjajo enakomeren tok vode skozi škrge, ki prinaša dragoceni kisik. Če bi se ustavili, bi se zadušili. Verjetno počivajo le z eno možgansko polovico naenkrat – kot delfini, ki sicer spadajo med sesalce. Ribe imajo, tako kot mi, notranjo uro, ki jim pove, kdaj je čas za spanje. Večina rib tako podnevi bedi, ponoči pa počiva.

Se pajek lahko ujame v svojo mrežo?

Ne, ker je razvil posebne prilagoditve, da se mu kaj takega ne bi pripetilo. Če si kdaj hodil po gozdu in si se z glavo ali roko zapletel v kakšno pajkovo mrežo, veš, da je lepljiva. Muha, ki se s polno hitrostjo zaleti vanjo, nima kaj dosti možnosti za pobeg. Tako ti kot muha sta prišla v precejšen stik z mrežo. Pajek pa nikoli ne telebne z vso silo vanjo. Ko prečka mrežo, zelo previdno stopa z nitke na nitko in samo konica vsake hodilne okončine se dotakne mreže. To precej zmanjša možnost, da bi se nanjo nalepil.

Pajek je zelo skrben in temeljit negovalec svojih nog.

Pajek je tudi zelo skrben in temeljit negovalec svojih nog – po vsakem koraku z noge nežno odstrani vse ostanke lepljivih delčkov mreže in drugo umazanijo, ki se ujame med dlačice – tudi tako zmanjša možnost, da bi se prilepil na mrežo. Poleg tega nekatere niti v mreži niso lepljive in po teh se pajek lahko mirno sprehaja. Nekatere lepljive niti niso lepljive cele, ampak so s kapljicami lepila prekriti le nekateri njihovi deli in tem se pajek zna spretno izogniti. Pajki sicer svoje mreže pletejo iz svili podobne snovi, ki jo izločajo iz predilnih bradavic na koncu zadka. Ta pajkova svila je iz beljakovin, njena vlakna imajo natezno trdnost primerljivo z jeklom in je tudi zelo močna – vsaj dva- do trikrat močnejša od umetnega najlona in celo kevlarja, ki ga uporabljajo za izdelavo neprebojnih jopičev. Ob vsem tem pa je popolnoma biorazgradljiva.

Ali pajki tudi sebi nastavljajo pasti? FOTO: Pexels

Ježek teka, teka in se kotali, jabolka in hruške ostanejo

Jež na svoje bodice ne more nabosti sadja in se z njim odpraviti v svoje gnezdo. Sadja večinoma sploh ne je, če že, pa le kot posladek in ne kot glavno jed. Običajno se prehranjuje z žuželkami, pajki, polži, deževniki, kačami (ja, odporen je na njihov strup), ptičjimi jajci in mladiči, tudi z gobami, koreninicami in jagodičjem. Jež je torej vsejed, ne le vegetarijanec ali le mesojed. Svoje bodice uporablja za obrambo, saj se v nevarnosti zvije v kroglo in naježi bodice. Plenilci ga tako pustijo pri miru. Jež ima sicer na hrbtu od 5000 do 7000 bodic, ki so preobražene dlake, zgrajene iz keratina – kot naši lasje in nohti. Vsaka bodica ima življenjsko dobo eno leto, potem odpade in jo zamenja nova.

Le kje so moji lešniki?

Veverica zime ne prespi in brez hrane zdrži le nekaj dni. Zato jeseni, ko ima veliko časa in na razpolago dovolj hrane, nekaj te hrane skrije za težke čase, ki pridejo z zimo. Jeseni nabere oreške in semena, pri tem pa je zelo pazljiva, da ne nabere nezrelih ali črvivih. Nato v mehka tla skoplje jamico, vanjo da nabrano hrano, nato pa jo prekrije s plastjo prsti in dobro potepta, da svoje zaloge skrije pred pticami. Mesto skrivališča dobro izbere – v bližini kakšnega velikega drevesa ali skale, da se potem lažje spomni. Ko je pozimi lačna, se po spominu vrne na mesto, kjer je zakopala hrano. Išče razrahljano zemljo, pomaga si tudi z vohom. Hrano zavoha tudi, če je skrita pod tanko plastjo snega. Vedno pa ne najde vseh skritih zalog. Spomladi pozabljeni skriti oreški in semena vzklijejo in iz njih se razvijejo mlada drevesa in grmi. Veverice na ta način pripomorejo k razširjanju drevesnih in grmovnih vrst po gozdu. 

Veverice s svojo pozabljivostjo pripomorejo k razširjanju drevesnih in grmovnih vrst po gozdu.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (1/2023). Revijo lahko prelistaš TUKAJ. Spremljaj Najst tudi na Facebooku in Instagramu.