Bila je pusta jesen in še bolj pusta zima. Z vlakom sem se, brucka, vozila na fakulteto in spet nazaj domov. V predavalnicah, kamor sem vstopala, so bili novi sošolci, ne še prijatelji, morda le znanci. Na tabli fakultete so se zarisovale nezanimive preglednice in podatki, ki sem jih mukoma dohitevala. Študij, ki sem si ga izbrala, mi je bil obupen in zaradi njega sem zapadla v hudo bivanjsko stisko. Ničesar več se nisem veselila, nobene svetle točke nisem videla pred seboj. Dneve in dneve sem topo strmela skozi okno vlaka, ko sem se vozila na fakulteto in nazaj. In čakala na nič.

»Obratovale« so vse spovednice

Luči, ki so se začele prižigati že v decembru, niso mogle odpoditi moje turobnosti. Zdelo se mi je, da življenje le še opazujem in da ne vem, kam naj grem, niti tega ne, ali je smiselno, da sploh še kam grem. Jezus? Tudi njega sem prečrtala kmalu potem, ko sem »naredila« zadnji zakrament. Pravzaprav ga nikdar v svojem življenju nisem niti zares obkrožila...