Foto: Urška Bernik

Porod je ena najbolj formativnih izkušenj v življenju ženske. Večinoma nas globoko zaznamuje. Vpliva pa tudi na kasnejši razvoj otroka. Zato je ključno, da se nanj dobro pripravimo.

»Nekdaj je med ljudmi veljalo prepričanje ‘še vsaka je rodila’, pomemben je bil le cilj in ne pot. Danes pa se zavedamo, da je pozitivna porodna izkušnja ključnega pomena za zdravje ženske in otroka,« pove mlada babica Marija Mezeg.

Lep porod ima namreč lahko številne pozitivne učinke – za marsikatero žensko je izkustvo njene moči, ko sama sebe preseneti in očara s tem, kaj vse zmore. Poleg tega ji lahko ogromno pomeni podpora njenega moža, kar ju še dodatno poveže v njunem odnosu.

Vendar taka lepa izkušnja redko pride kar sama od sebe. Kako se pripraviti na porod in kakšno vlogo ima duhovna priprava preberite v novi številki priloge Naša družina (33/2020).

V nadaljevanju objavljamo osebne izkušnje štitih mamic, kako so se pripravile na porod.


»Porod je drugačen, kot si ga predstavljaš«

Klara Perušek, 1. nosečnost: »Skušala sem se dobro fizično pripraviti na porod. Sem kineziologinja in pripravila sem si program vaj, je pa težko biti sam sebi trener. Predvsem sem hodila na sprehode, delala sem vaje za uravnoteženje, vaje za medenico ... Poslušala sem Porod v hipnozi Marjana Pajntarja, kanal Klepet ob kavi ima tudi meditacijo o porodu. Šla sem tudi k Marjeti Krejči Hrastar na delavnico priprave na naravni porod in k babici Mariji Mezeg na spletno predavanje, kjer je razdelala potek poroda. To mi je zelo pomagalo, zaradi epidemije namreč nisem imela šole za starše. To bi zagotovo priporočala tudi svojim prijateljicam.

Vsi so mi govorili, da sem športnica in da bom zmogla. Temu sem verjela in si nisem niti predstavljala, da bo tako težko. Najbolj sem se bala bolečine, a takrat mi je prišla prav metoda iz porodne hipnoze, da sem položila roko na mesto, ki me je bolelo. Je pa porod čisto drugačen, kot si ga med pripravami predstavljaš.«

»Vem, da zmorem roditi, a tudi, kako intenzivno je«

Mica Škoberne, 5. nosečnost: »Moja priprava na peti porod je od prvega drugačna, ker vsaj malce že vem, kaj me čaka, vem, da zmorem roditi, po drugi pa vem tudi, kako intenzivno in nepredvidljivo je. Sem starejša in nosim v sebi več strahov. Ravno to zavedanje me spodbuja, da želim ostati čim bolj aktivna, se telesno in duhovno pripraviti. Čeprav me prime, da bi se kar zavalila na kavč in kot nasedel kit počakala na porod, se trudim upirati skušnjavi in sem aktivna, kolesarim po opravkih, občasno grem na telovadbo za nosečnice, sestavljam pohištvo, pleskam, pospravljam ... Pijem tudi čaj iz malinovih listov, jem datlje, naredim kako vajo za pravilen položaj otroka. Privoščila sem si tudi duhovni umik. V nekaj dneh tišine se soočam s svojimi strahovi in se učim hvaležnosti, zaupanja in prepuščanja v Božje roke. To je ena največjih dragocenosti v mojih pripravah na porod.«

»Najbolj me čaka psihološka priprava, da bo spet vse drugače«

Anamarija Jemec, 4. nosečnost: »Tokrat se nič posebej ne pripravljam. Dobra dva meseca pred rokom začenjam počasi razmišljati, da bi bilo dobro preveriti voziček, oblekice, avtosedež ... Že dolgo je od zadnjega poroda in me še najbolj čaka psihološka priprava, da bo spet vse drugače.

Nekaj časa sem hodila na večerni pilates, a sem vse pogosteje zaspala med uspavanjem otrok. Duhovne priprave na porod sem se udeležila pri drugi nosečnosti in mi marsikaj še vedno odzvanja. Predvsem, da ima lahko čisto kratek citat iz Svetega pisma, vtetoviran v misli, neverjetno moč.«


»Unovčim lahko izkušnje s prvega poroda«

Andreja Gerl, 2. nosečnost: »Zaradi predhodne rizične nosečnosti se na nosečniške vadbe nisem vpisovala, sem pa veliko hodila in skušala biti dosledna pri izvajanju Keglovih vaj. Predvsem še toliko bolj poslušam telo, da si vzamem dovolj počitka in da odkrivam, kaj mi bo pomagalo blažiti porodno bolečino.

Vznemirja me misel, kako se bo porod začel. Prvič so mi ga sprožili in bojim se občutka, da mi je odvzet ves nadzor nad čudovitim dogodkom. Ob tem pa bi vseeno rada ohranjala zaupanje v zdrav- stveno osebje.

Pomembno se mi zdi, da sem takoj po prvem porodu uspela ozavestiti občutja in jih lahko sedaj unovčim. O strahu se veliko pogovarjam z možem. Tokrat nisem prebirala knjig ali drugih porodnih zgodb, ker si potem hitro naredim predstavo o lastnem porodu. V duhu mirnosti in izročanja v Božje varstvo smo zato dva tedna pred rokom poromali na Brezje, kjer sem se izročila v Marijino varstvo.«