Stična odprla svetoletna vrata
Stična odprla svetoletna vrata
V baziliki Žalostne Matere Božje Cistercijanske opatije v Stični je ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore v nedeljo, 14. februarja, odprl svetoletna vrata in vodil slovesno mašo. Dogodek so zaznamovale tudi častitljive obletnice: samostan namreč letos obhaja 880 let od ustanovitve, 860 let je minilo od posvečenja samostanske cerkve in 80 let, odkar je bila ta cerkev razglašena za baziliko.
»Usmiljena ljubezen ničesar ne zadrži zase«
V pridigi je povezal usmiljenje in zavetnico Cerkve Žalostno Mater Božjo. Njena bolečina pa se je spremenila v vrata usmiljenja, skozi katera je Božja ljubezen uresničevala svoj načrt odrešenja. Privolila je v sodelovanje pri Božjem načrtu kot ponižna Gospodova dekla. Na glavnem oltarju v stiški baziliki je upodobljena Marija, ki v rokah drži mrtvega Sina. »Usmiljena ljubezen ničesar ne zadrži zase. Pred nobeno oviro se ne ustavi. Nobenih pogojev ne postavlja in ne priznava nobenih mej. Usmiljena ljubezen ljubi do konca, pa čeprav mora ob tem izpuščati iz rok najdragocenejše in najljubše – svojega Sina, veselje in ponos svojih oči,« je ob tem podobi dejal nadškof Zore.
Sužnji skušnjav
Nato se je naslonil na evangeljski odlomek o Jezusu, ki je bil skušan v puščavi, vendar je ohranil moč in ostal zvest Gospodu. »Tudi mi smo vedno znova pred isto razpetostjo – živeti, kakor od nas zahteva Božja beseda in kakor nam daje zgled Jezus s svojim življenjem, ali pa sprejemati ponudbe sveta in sklepati kompromise. Odločitev ni vedno lahka,« je dejal Zore. »Če se v človeški slabosti odločimo, da bomo sedeli na dveh stolih, da bomo hodili po dveh tirih, postanemo sužnji. Zapeljevanje hudobnega duha nas namreč vodi v sebičnost, sebičnost pa v osamljenost. Če privolimo v njegove ponudbe, začnemo skrbeti sami zase. Mi postanemo pomembni, naš jaz stopi v ospredje. Tako kakor bi se zgodilo pri Jezusu. Skrbel bi za svojo lakoto, moč in slavo. Ker pa je rekel ne, je ostal svoboden za nas in naše odrešenje. Tudi mi ohranimo svojo istovetnost in svobodo samo tako, da skušnjavam rečemo ne.«
Vendar, ugotavlja nadškof, tega včasih ne storimo, ker smo premalo čuječi, potopljeni v molitev in premalo nasičeni z zakramenti. Skušnjave nas premagajo. Papež v letu usmiljenja nagovarja predvsem tiste, ki so zaradi svojega načina življenja daleč od Božje milosti, kot so kriminalci in koruptivni posamezniki. »Čas je, da spremenimo življenje, čas je, da pustimo, da se našega srca dotakne Božje usmiljenje,« svetuje Zore in vabi predvsem duhovnike in stiške menihe, da v letu usmiljenja več pozornosti in časa namenijo spovedi.
Nadškof Stanislav Zore je pridigo sklenil z besedami: »Stopimo torej na pot spreobrnjenja, ki nam jo ponuja Božje usmiljenje. Približajmo se Žalostni Materi, pristopimo k Sočutni, ki v naročju drži mrtvega Sina in nikogar ne obtožuje, nikogar ne zavrača, ampak še enkrat izpove svoj: zgodi se mi po tvoji besedi in sprejme Sinovo naročilo: Žena, glej, tvoj sin. Kakšen zgled usmiljenja. Kakšno delo usmiljenja. Pred njo in z njo postanimo usmiljeni tudi mi.«
Foto: Jože Potrpin