Stična
Objava:
10. 10. 2006 / 09:37
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Stična
Okolica Stične
V Stični se vedno dogaja kaj zanimivega. Srečanja mladih, duhovne vaje, ogled verskega muzeja in še marsikaj drugega. Cistercijanski samostan je že od nekdaj duhovno in kulturno središče tega dela Slovenije. Pač kraj, kjer se lahko umirimo in pozorneje prisluhnemo Bogu. Pa vendar je škoda, da si ob vsem tem nikoli ne vzamemo časa za potep po okoliških krajih. Šele tam, kjer se odpre razgled na gričevja in doline, namreč zaslutimo utrip pokrajine, v katero je umeščen samostan.
Zato se bomo tokrat odpravili na krožno pot, ki jo bomo začeli in končali prav pri samostanu v Stični. Naš prvi cilj je Gradišče, 519 metrov visok hrib s cerkvico sv. Miklavža. Vzpon nanj je prav zložen in traja samo pol ure. Pri samostanu prečkamo glavno cesto in gremo po ulici za trgovino in športnim igriščem. V tem delu zaman iščemo oznake ob poti. Seveda obstaja nevarnost, da se malce izgubimo, toda veliko bolj neprijetno bi bilo, če bi nam začetna negotovost skalila veselje nad izletom. Tega se moramo bati! Ko pridemo med hiše, zavijemo desno in nadaljujemo do konca asfalta. Tu naletimo na prvo markacijo. Kmalu se znajdemo na dobro uhojeni stezi, ki kaže, da je Gradišče priljubljena izletniška točka domačinov. Pot je kratka, zato smo kmalu na vrhu, s katerega se odpira razgled na Ivančno Gorico in njeno okolico.
Pot nadaljujemo proti severu. V goščavi nas preseneti dokaj strm spust, ki utegne biti v vlažnem vremenu precej blaten. Če malce popazimo, se bo vse skupaj končalo brez zoprne rjave zaplate na zadnjem delu hlač. Pot hitro postane prav prijetna. Hodimo po gozdu, vzpon je komaj zaznaven, markacije pa so posejane tako na gosto, da si brez skrbi privoščimo sproščen klepet ali dremotno zamišljenost. Tik pred vasjo Dobrava pri Stični stopimo na odprto. Do Pristave nas čaka še kilometer asfalta, vendar to žrtev več kot poplača lep razgled s položnega vrha nad vasjo. Na severu vidimo v daljavi Julijske Alpe, precej bližje pa še Kamniško-Savinjske Alpe in pred njimi Zasavsko hribovje. Na jugu uzremo Gorjance, Dolenjsko gričevje, Snežnik in hribe vse do Krima. Z Gradišča potrebujemo do sem uro in četrt, skupno pa smo na poti še pol ure dlje. Zdaj se moramo odločiti. Zmoremo še tri ure in pol hoje ali se v Stično rajši vrnemo po poti, po kateri smo pravkar prišli?
No, pa pojdimo naprej! S Pristave krenemo še malce proti severu, do križišča, kjer nas smerokaz usmeri v levo – proti Obolnemu (od križišča je le kratek skok do zanimive cerkvice sv. Lamberta). Pot do najvišje točke našega izleta teče sprva po gozdu, v katerem se listavci nenadoma umaknejo borom in vresju. Čez približno pol ure prispemo do cestnega križišča, kjer nas table usmerijo proti vasi Mala Goričica. Čaka nas malo daljši asfaltni odsek. Čeprav cesta ni posebej prometna, je prav, da hodimo ob njenem robu, saj po izkušnjah sodeč, avto izza ovinka pripelje ravno tedaj, ko ga najmanj pričakujemo. Kmalu za odcepom proti Poljanam pri Stični nas markacije usmerijo na gozdno cesto. Zgoraj za robom se svet odpre in pot nas pripelje do osamljene kmetije. Za poslopji krenemo nekoliko bolj navzgor. Še malo in znajdemo se na travnati planjavi, po kateri se povzpnemo na 776 metrov visoko Obolno. Razgled je tu še nekoliko širši kot na Pristavi, od koder smo hodili približno uro in pol.
Doslej smo se ves čas opirali na zanesljive markacije, poslej pa teh ne bo več, saj bomo ubrali svojo pot. Priti moramo namreč v dolino Stiškega potoka, ki teče od Stične proti severozahodu. Zaradi boljšega občutka je dobro imeti v nahrbtniku zemljevid, na katerega lahko pogledamo v trenutkih dvoma. Ko odhajamo z Obolnega, se držimo poti proti Trebeljevemu. Po nekaj minutah se spustimo na ozko makadamsko cesto, s katere pa ob prvi priložnosti zavijemo levo, na še ožji makadam. Po njem prek zahodnega pobočja Obolnega prispemo do Poljan pri Stični. Na spodnjem robu vasi poiščemo pot, ki se vije med njivami in potem spusti v dolino. Tam spodaj je komaj dovolj prostora za potok in ozko cesto. Pogosto niti sončni žarki ne morejo zraven. Kljub temu je dolina v svoji samoti prav idilična. Hoja po njej je prijetna in če nas ne lovi noč, lahko zares uživamo. Niže pridemo do skupine hiš. Njihova nema okna in negibno mlinsko kolo pričajo, da je z vodo bogata dolina nekoč preživljala vse drugačne čase. So si ljudje, ko so gradili in vzdrževali te domačije, sploh lahko predstavljali, da za njimi tu ne bo več nikogar? Tam na ovinku pogled še zadnjič objame zapuščena zidovja, kajti za njim se dolina nenadoma odpre in nedaleč pred nami se po dveh urah hoje z Obolnega prikaže zvonik stiške cerkve. Kot bi nam hotel pokazati, kaj ob vsej minljivosti tega sveta nikoli ne mine. »Jaz sem Alfa in Omega.«
In tako je začetek naše poti postal tudi njen konec.
STIČNA
Nedeljska sveta maša v samostanski cerkvi Žalostne Matere božje je ob 6., 8. in 10. uri. Ogled slovenskega verskega muzeja je mogoč samo v spremstvu vodnika, zato v muzeju priporočajo, da jih kakšen dan pred nameravanim obiskom pokličete po telefonu.
CERKEV SV. LAMBERTA
Slikovita cerkev nad dolino potoka Bukovice je iz leta 1496. Na tem mestu je bilo nekoč gradišče, v katerem je bivala plemkinja Viridis, mati koroškega vojvode Ernesta Železnega, ki je bil zadnji ustoličen na Gosposvetskem polju.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Stična
Višinska razlika: 420 m (do Pristave nad Stično 320 m)
Trajanje poti v kopnih razmerah: 5.30 h (do Pristave 1.45 h)
Zemljevid: Ljubljana-okolica, Atlas Slovenije
KAJ PA V SNEGU?
Celotno pot je mogoče brez večjih težav prehoditi tudi v snegu, saj na njej ni nevarnih mest. Vendar upoštevajte, da hoja v globokem snegu traja precej dlje in pobere več moči kot v kopnih razmerah.
V Stični se vedno dogaja kaj zanimivega. Srečanja mladih, duhovne vaje, ogled verskega muzeja in še marsikaj drugega. Cistercijanski samostan je že od nekdaj duhovno in kulturno središče tega dela Slovenije. Pač kraj, kjer se lahko umirimo in pozorneje prisluhnemo Bogu. Pa vendar je škoda, da si ob vsem tem nikoli ne vzamemo časa za potep po okoliških krajih. Šele tam, kjer se odpre razgled na gričevja in doline, namreč zaslutimo utrip pokrajine, v katero je umeščen samostan.
Zato se bomo tokrat odpravili na krožno pot, ki jo bomo začeli in končali prav pri samostanu v Stični. Naš prvi cilj je Gradišče, 519 metrov visok hrib s cerkvico sv. Miklavža. Vzpon nanj je prav zložen in traja samo pol ure. Pri samostanu prečkamo glavno cesto in gremo po ulici za trgovino in športnim igriščem. V tem delu zaman iščemo oznake ob poti. Seveda obstaja nevarnost, da se malce izgubimo, toda veliko bolj neprijetno bi bilo, če bi nam začetna negotovost skalila veselje nad izletom. Tega se moramo bati! Ko pridemo med hiše, zavijemo desno in nadaljujemo do konca asfalta. Tu naletimo na prvo markacijo. Kmalu se znajdemo na dobro uhojeni stezi, ki kaže, da je Gradišče priljubljena izletniška točka domačinov. Pot je kratka, zato smo kmalu na vrhu, s katerega se odpira razgled na Ivančno Gorico in njeno okolico.
Pot nadaljujemo proti severu. V goščavi nas preseneti dokaj strm spust, ki utegne biti v vlažnem vremenu precej blaten. Če malce popazimo, se bo vse skupaj končalo brez zoprne rjave zaplate na zadnjem delu hlač. Pot hitro postane prav prijetna. Hodimo po gozdu, vzpon je komaj zaznaven, markacije pa so posejane tako na gosto, da si brez skrbi privoščimo sproščen klepet ali dremotno zamišljenost. Tik pred vasjo Dobrava pri Stični stopimo na odprto. Do Pristave nas čaka še kilometer asfalta, vendar to žrtev več kot poplača lep razgled s položnega vrha nad vasjo. Na severu vidimo v daljavi Julijske Alpe, precej bližje pa še Kamniško-Savinjske Alpe in pred njimi Zasavsko hribovje. Na jugu uzremo Gorjance, Dolenjsko gričevje, Snežnik in hribe vse do Krima. Z Gradišča potrebujemo do sem uro in četrt, skupno pa smo na poti še pol ure dlje. Zdaj se moramo odločiti. Zmoremo še tri ure in pol hoje ali se v Stično rajši vrnemo po poti, po kateri smo pravkar prišli?
No, pa pojdimo naprej! S Pristave krenemo še malce proti severu, do križišča, kjer nas smerokaz usmeri v levo – proti Obolnemu (od križišča je le kratek skok do zanimive cerkvice sv. Lamberta). Pot do najvišje točke našega izleta teče sprva po gozdu, v katerem se listavci nenadoma umaknejo borom in vresju. Čez približno pol ure prispemo do cestnega križišča, kjer nas table usmerijo proti vasi Mala Goričica. Čaka nas malo daljši asfaltni odsek. Čeprav cesta ni posebej prometna, je prav, da hodimo ob njenem robu, saj po izkušnjah sodeč, avto izza ovinka pripelje ravno tedaj, ko ga najmanj pričakujemo. Kmalu za odcepom proti Poljanam pri Stični nas markacije usmerijo na gozdno cesto. Zgoraj za robom se svet odpre in pot nas pripelje do osamljene kmetije. Za poslopji krenemo nekoliko bolj navzgor. Še malo in znajdemo se na travnati planjavi, po kateri se povzpnemo na 776 metrov visoko Obolno. Razgled je tu še nekoliko širši kot na Pristavi, od koder smo hodili približno uro in pol.
Doslej smo se ves čas opirali na zanesljive markacije, poslej pa teh ne bo več, saj bomo ubrali svojo pot. Priti moramo namreč v dolino Stiškega potoka, ki teče od Stične proti severozahodu. Zaradi boljšega občutka je dobro imeti v nahrbtniku zemljevid, na katerega lahko pogledamo v trenutkih dvoma. Ko odhajamo z Obolnega, se držimo poti proti Trebeljevemu. Po nekaj minutah se spustimo na ozko makadamsko cesto, s katere pa ob prvi priložnosti zavijemo levo, na še ožji makadam. Po njem prek zahodnega pobočja Obolnega prispemo do Poljan pri Stični. Na spodnjem robu vasi poiščemo pot, ki se vije med njivami in potem spusti v dolino. Tam spodaj je komaj dovolj prostora za potok in ozko cesto. Pogosto niti sončni žarki ne morejo zraven. Kljub temu je dolina v svoji samoti prav idilična. Hoja po njej je prijetna in če nas ne lovi noč, lahko zares uživamo. Niže pridemo do skupine hiš. Njihova nema okna in negibno mlinsko kolo pričajo, da je z vodo bogata dolina nekoč preživljala vse drugačne čase. So si ljudje, ko so gradili in vzdrževali te domačije, sploh lahko predstavljali, da za njimi tu ne bo več nikogar? Tam na ovinku pogled še zadnjič objame zapuščena zidovja, kajti za njim se dolina nenadoma odpre in nedaleč pred nami se po dveh urah hoje z Obolnega prikaže zvonik stiške cerkve. Kot bi nam hotel pokazati, kaj ob vsej minljivosti tega sveta nikoli ne mine. »Jaz sem Alfa in Omega.«
In tako je začetek naše poti postal tudi njen konec.
STIČNA
Nedeljska sveta maša v samostanski cerkvi Žalostne Matere božje je ob 6., 8. in 10. uri. Ogled slovenskega verskega muzeja je mogoč samo v spremstvu vodnika, zato v muzeju priporočajo, da jih kakšen dan pred nameravanim obiskom pokličete po telefonu.
CERKEV SV. LAMBERTA
Slikovita cerkev nad dolino potoka Bukovice je iz leta 1496. Na tem mestu je bilo nekoč gradišče, v katerem je bivala plemkinja Viridis, mati koroškega vojvode Ernesta Železnega, ki je bil zadnji ustoličen na Gosposvetskem polju.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Stična
Višinska razlika: 420 m (do Pristave nad Stično 320 m)
Trajanje poti v kopnih razmerah: 5.30 h (do Pristave 1.45 h)
Zemljevid: Ljubljana-okolica, Atlas Slovenije
KAJ PA V SNEGU?
Celotno pot je mogoče brez večjih težav prehoditi tudi v snegu, saj na njej ni nevarnih mest. Vendar upoštevajte, da hoja v globokem snegu traja precej dlje in pobere več moči kot v kopnih razmerah.
