Šteje tudi poraz
Šteje tudi poraz
Vrstile so se zgodbe, pogovori in slike zmagovalcev, ki so kljub odsotnosti gledalcev pokazali svojo srčnost. Zmeraj znova pa pozabimo, da za zmagovalcem stoji mnoštvo poražencev.
Zmagoslavje se kot reka prelije v domovine športnikov ali kar po vsem svetu, zmage vzradostijo ljudi, utrujenih od borbe z nevidnim koronavirusom. In zato sploh ni nenavadno, da so poraženci hitro izginili z ekranov, medijev in naših spominov.
Poraz je grenka izkušnja, ki pa jo prej ali pozneje doživi vsak človek.
SSKJ pravi, da biti poražen pomeni, »da je kdo premagan« ali pa »da kdo ne uspe v svojih prizadevanjih«. Torej, trenutek, ko nas ogrne plašč slabosti, izgube in sramu.
Takšne trenutke je težko opisati ali o njih narediti lepe reportaže … Kot naša mlada olimpijka, ki je po napaki kar obsedela na trati … Ali kot besni premagani nosilec štafete, ki ni hotel priznati zmage drugega …
Zmagovalci postanejo junaki, slavi se njihova zmaga, prejemajo številna priznanja, a poraženci imajo eno samo vprašanje: »Kaj sem naredil narobe? Zakaj nisem uspel?«
Ne vem, kako učijo športnike sprejemanja porazov, vem pa, da se porazom ne moremo izogniti niti mi, navadni ljudje.
Ni človeka, ki ne bi doživel vsaj nekaj porazov na svoji življenjski poti!
Veličina in modrost pa se pokažeta v tem, kako poraz sprejmemo in kaj iz njega naredimo. Kako pomembno je v takih trenutkih imeti ob sebi nekoga, ki je s teboj! Ne da deli nasvete, ampak da te ne zapusti, četudi reagiraš hudo in čudno!
Poraz pa lahko izkoristimo tudi v svoje dobro, v to, da zrastemo kot oseba in kot človek. Pogum je priznati en glas več zmagovalcu na volitvah, ali sprejeti dejstvo, da smo tudi mi krivi ob ločitvi z ljubljeno osebo, ali pa ko mislimo, da smo že skoraj sveti, pa pademo v greh, ki ga preziramo …
Dvigne nas lahko le priznanje naše ponižnosti in resnice.
V Svetem pismu imamo kar nekaj poražencev, gledano z našimi ljudskimi očmi. Na primer, veliki osvoboditelj in voditelj Mojzes, ki je vse naredil za svoje ljudstvo, a ni vstopil v obljubljeno deželo!
Ali pa Božja Mati Marija, ki smo jo te dni tako veličastno in zmagoslavno praznovali, je v zemeljskem življenju doživela največji poraz – na rokah je držala mrtvega Sina.
Ali pa naš Gospod Jezus! On, ki je bil brez predsodkov in poln ljubezni, je bil ubit na križu in premagan na celi črti! Res, če kristjani ne bi verjeli v zarjo velikonočnega jutra na Golgoti, bi res bili vredni pomilovanja!
Vendar imamo vero, ki temelji na vstajenju samega Kristusa in na njegovi prisotnosti do konca dni; vero, ki tudi najbolj boleč poraz ovije v luč zmage in slavja.
Poraz je križ, a če odstranimo sence bolečine in obupa, potem tudi poraz nekaj šteje! Smo bolj močni in svetloba velikonočne nedelje je vse jasnejša.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (34/2021).