Še manj kot mesec dni nas loči od poletja, ko se bo začela sezona izletov v visokogorje. Ker se je treba na naporne vzpone dobro pripraviti, se bomo tokrat odpravili nekoliko višje. Da preverimo, kakšna je naša telesna pripravljenost, in da spet pridobimo občutek za višino.

V okolici Storžiča, najzahodnejšega dvatisočaka, ki še spada h Kamniškim Alpam, je kar nekaj zanimivih gora, ki ostajajo pogosto neopažene v senci višjega in mogočnejšega soseda. Vsi ti vrhovi nam bogato poplačajo ves trud: z razgibanimi potmi, lepim razgledom – in s tišino. Kadar se bo na vrhu Storžiča dobesedno trlo ljudi, bomo mi morda samevali na katerem izmed bližnjih vrhov.



Stegovnik je – kot pove že ime – stegnjena gora. Vendar tega vse do vrha ne bomo opazili, saj se mu bomo približali z najožje strani. Za boljšo predstavo se bomo morali nanj prihodnjič povzpeti še s kakšnega drugega konca, na primer iz doline reke Kokre, ali si ga ogledati s Košute.

Današnji vzpon bomo začeli pri Domu pod Storžičem, ki je iz Tržiča dostopen tudi z avtom. Nekaj deset metrov za domom, kjer se razcepijo poti na Storžič in Tolsti vrh, naletimo na vrsto smerokazov. Tabla z napisom Javorniško sedlo, Planina Javornik, Jezersko nas usmeri v levo na kolovoz. Po njem hodimo slabe pol ure, nato pa za izrazitim ovinkom zavijemo strmo v breg. Gosto drevje, ki prerašča grapo, nam daje blagodejno senco. Bog ve, kako bi se v sončni pripeki kuhali na tej strmini. K sreči vzpon ni dolg. Kaj kmalu se začne med krošnjami svetlikati in tako že po skupno uri hoje dosežemo Javorniško sedlo.

Od tod nadaljujemo proti severu, kjer nam na križišču gozdnih poti pravo smer pokaže velik napis »Stegovnik« na bližnjem drevesu. S kolovoza kmalu zagledamo severno stran Storžiča. Njegove gole stene so preprežene s številnimi žlebovi, v katerih se blešči zadnji sneg. Če imate pri sebi fotoaparat, vas bodo zanesljivo zasrbeli prsti. Vendar rajši še malo počakajte, saj bo pogled iz koraka v korak lepši.

Ob prihodu na Planino Javornik nas pozdravijo zaplate spomladanskega svišča. Tu je še polno drugih cvetk, tudi takšnih, ki letajo po zraku. Med postankom se nam ponudi priložnost, da se razdelimo v dve skupini. Tisti, ki menite, da je pot za vas prenaporna, se lahko povzpnete na bližnji Veliki Javornik in nas nato počakate nekje na planini. Pa nikar ne bodite razočarani nad seboj, saj je Javornik več kot dvajset metrov višji od Stegovnika.

S Planine Javornik sledimo gozdni cesti. Kmalu med zelenečimi macesni zagledamo skalnato gmoto Stegovnika in za njim dolgi hrbet Košute. Tudi na videz neugledno pobočje nad nami, po katerem se bodo kmalu pasle krave, se lahko pohvali s svojo znamenitostjo – velikimi šopi wulfenovega jegliča. Ob prihodu na čistino zapustimo cesto in jo mahnemo naravnost čez travnato ravnico. Nadaljujemo po razdrapani poti, ki se hitro prelevi v prijetno stezico. Spusti in vzponi so kratki in blagi, tako da v povprečju hodimo skoraj po ravnem. Pod Malim Javornikom se pot stisne k navpičnemu skalovju, iz katerega pogledujejo drobni rumeni cvetovi avriklja. Kako malo prostora potrebuje Življenje! Le drobno razpoko v skali ali odškrnjena vrata našega srca.



Ob vznožju Stegovnika, kjer se odcepi pot proti Močnikovemu sedlu (po njej se bomo vračali), gre naša steza naravnost proti navpični steni. Z malce domišljije bi lahko rekli, da je narava skalo preluknjala kot švicarski sir in tako ustvarila naravni prehod, skozi katerega je domiselno speljana pot. Med spustom po leseni lestvi, ki nam pomaga čez dvometrski skok, imamo občutek, da smo se za trenutek spremenili v jamske prebivalce teh gora. Res le za trenutek. Ko na drugi strani ob jekleni vrvi zlezemo iz stene, nas steza znova popelje strmo navzgor. Levo in desno od nas se dvigajo navpične pečine, mi pa po udobnem prehodu brez posebnih težav stopimo na razdrapan vršni greben. Po njem dosežemo v nekaj minutah najvišjo točko Stegovnika. Čeprav greben ni posebej izpostavljen, zahteva hoja po njem vendarle nekaj previdnosti, saj se za robom ruševja skrivajo globoki prepadi.

Ko se do sitega nagledamo Julijcev, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, krenemo proti Jezerskemu. Do vznožja Stegovnika se namreč ne bomo vrnili po poti, po kateri smo prišli, temveč po tisti, ki preči njegova jugovzhodna pobočja. Prvi del spusta je strm, vendar se pot kmalu položi in izgine med drevjem. Čez pol ure dosežemo križišče, na katerem zavijemo ostro v desno in krenemo v smer, ki jo kažeta puščica in napis Javornik. Gozd, po katerem hodimo, je prav prijeten, dokler nam poti ne zastavijo podrta drevesa. Mogočna debla, ki bi jih krepak mož ne mogel objeti, so po pobočju razmetana kot zobotrebci. Res, silna je moč narave. Pozneje se svet odpre. Najprej prečimo melišče, potem pa ... Pred zadnjim vzponom se pot kar nekam izgubi, a nič zato. Ko se prebijemo na vrh melišča, jo znova odkrijemo. Če krenemo po njej v desno, dosežemo po nekaj minutah pot, ki povezuje Stegovnik s Planino Javornik.



To pot poznamo – saj smo po njej že hodili – tako kot poznamo tudi pot, ki vodi v Življenje. Ne ene ne druge ni dobro zgrešiti.


Osnovni podatki
Izhodišče: Dom pod Storžičem
Višinska razlika: 560 metrov
Dolžina poti: 6 do 7 ur
Težavnost: pot ni zahtevna, le v vrhnjem delu je na nekaterih krajih nekoliko izpostavljena
Zemljevid: Karavanke

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Katarine v Lomu pod Storžičem je maša vsako nedeljo ob 8. uri.