Štefanja gora (748 m)
Objava:
10. 10. 2006 / 09:37
Deli:
Čas branja:
4 minute
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Štefanja gora (748 m)
| Slovenijo prekriva skoraj nepregledna množica hribov in gričev, na katere se lahko tudi pozimi, ko je dan najkrajši, povzpnemo sredi zaspanega sobotnega dopoldneva ali po zgodnjem nedeljskem kosilu. Številni so zaradi neizrazite lege, poraščenosti ali preprosto zato, ker nanje ne pripelje označena pot, znani le redkim, drugi privlačijo množice izletnikov. Med te spada Štefanja gora, ki nam te dni poleg priložnosti za nezahteven sprehod omogoča tudi lep pogled na zasnežene vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Med številnimi potmi na Štefanjo goro sta najbolj priljubljeni tisti, ki se začenjata v Adergasu, vasici na severnem robu Kranjskega polja. Do nje pridemo po cesti, ki se v Trati pri Velesovem odcepi od ceste Visoko-Cerklje na Gorenjskem. Avto lahko pustimo na urejenem parkirišču pred nekdanjim samostanom, ki še danes odseva velik del nekdanje mogočnosti in lepote. Sprva je stal tod samostan dominikank, ki so ga ustanovili davnega leta 1238, vendar se ni ohranil, saj so ga Turki po vrsti napadov leta 1471 dokončno porušili. Sedanjo cerkev Marijinega oznanjenja, ki je v preteklosti privabljala romarje od blizu in daleč, so skupaj s samostanom zgradili natančno tri stoletja pozneje. V njej hranijo vrsto slik avstrijskega slikarja Martina Johana Schmidta in našega Valentina Metzingerja, še znamenitejši pa je najstarejši Marijin kip na Slovenskem, ki ga že stoletja oblačijo v času in praznikom primerna oblačila.  S parkirišča pred cerkvijo krenemo po asfaltni cesti, ki pelje levo mimo samostanskega obzidja. Na prvem ovinku nas kažipot usmeri na označeno stezo, ki po nekaj korakih zavije med drevje in se požene dokaj strmo navkreber. Ko se strmina unese, se nam pridruži steza s parkirišča pri bližnjem vodnem zajetju. Pot se razširi in krene proti severu. Čez nekaj minut nas pripelje do odcepa proti Velesovemu, za njim pa do križišča, na katerem se razcepi na dvoje. Tokrat smo se odločili, da se bomo na vrh povzpeli po levi strani in vrnili po desni. Nekoliko ožja pot, ki je na kažipotu označena z besedo šterne, pelje sprva skoraj po ravnem, ko zavije proti zahodu, pa postane za kratek čas nekoliko strmejša. Približno deset minut za razcepom pridemo do traktorske poti, s katere se nam odpre lep pogled na Julijske Alpe s Triglavom. Še lepše vidimo vrh Storžiča, ki pogleduje izza krošenj na bližnjem robu. Nekaj trenutkov pozneje zavijemo proti severovzhodu in nadaljujemo zložno navkreber. Ko se nam z leve pridruži označena pot iz vasi Olševek, postane svet strmejši. Pri manjši kotanji z vodo zavijemo med skale in se vzpnemo do kolovoza, kjer nas markacije takoj usmerijo vstran. Nekaj minut pozneje se izvijemo iz objema drevja in stopimo na rob travnate planjave, nad katero se dviga poraščena kopa z majhno cerkvijo na vrhu. Takoj krenemo poševno navzgor in poiščemo prehod, ki nas čez nekaj trenutkov pripelje na vrh Štefanje gore.  Ker nam drevje in grmovje, ki steguje gosto vejevje proti lepo vzdrževani cerkvi sv. Štefana, zastira pogled proti jugu in zahodu, lahko med postankom na vrhu pozornost namenimo najvišjim vrhovom Kamniško- Savinjskih Alp. V tednu pred božičem in godom sv. Štefana so se na pobočjih Kočne, Grintovca in Kalškega grebena na številnih krajih kazale kopnine, po obilnem sneženju v naslednjih dneh pa je njihovo skalovje prekrila - kot se za ta letni čas spodobi - debela plast beline. Z vrha lepo vidimo tudi Krvavec s televizijskim oddajnikom in širokim belim trakom urejenih smučarskih prog. Ko pride čas za vrnitev v dolino, poiščemo pod cerkvijo prehod proti vzhodu in sestopimo do bližnje turistične kmetije. Markacije nas pripeljejo mimo lesene brunarice do asfaltne ceste, kjer nas kažipot na drevesu usmeri čez travnato planjavo proti jugu. Na robu gozda gremo mimo odcepa proti vasi Dvorje. Naša pot je prvih nekaj metrov položna, nato pa krene odločneje navzdol. Ko se zasuka proti zahodu, v daljavi vnovič zagledamo Triglav. Malce pozneje pridemo do lesenih klopc, na katerih se lahko nastavimo toplim sončnim žarkom in se naužijemo lepega razgleda na samostan in dolino pod nami. Pot, ki se poševno spušča čez južno pobočje Štefanje gore, nas v nadaljevanju popelje dokaj strmo navzdol. Če so tla ledena, moramo biti tu kar pazljivi, sicer utegne biti naš izlet neprijetno boleč. Ko se strmina unese, gremo mimo še enega odcepa za Adergas, nato pa se po vse širši poti zložno spustimo do znanega razcepa. Od tod se do izhodišča vrnemo po poti, po kateri smo prišli. OSNOVNI PODATKI Izhodišče: Adergas (severozahodno od Cerkelj na Gorenjskem) Višinska razlika: približno 325 metrov Dolžina vzpona: 1 ura Dolžina krožne poti: 1.45 ure Težavnost: v kopnem je pot zelo lahka, če so tla poledenela, pa moramo biti med hojo precej bolj previdni. |
