Nam lahko za začetek poveste, kako ste se odločili za pot duhovništva?

Preprosto je bilo tako, da sem začel resneje razmišljati o življenjski odločitvi proti koncu četrtega letnika biotehniške gimnazije v Novem mestu. Takrat sem sicer šel na informativni dan na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer zgodovina. To je področje, ki me še vedno zanima. Takrat sem se malo ustrašil znanja nemškega jezika, ki se ga je zahtevalo ob vpisu na študij zgodovine. Sama odločitev pa je zorela že prej, ob ministriranju v domači župniji, kasneje s sodelovanjem na koru: petju v zborih, orglanju ter predvsem ob zgledu vere staršev in domačega župnika Antona Trpina ter kaplanov.

Štefan Hosta. FOTO: Osebni arhiv 

Ste si kot novopečeni bogoslovec predstavljali, da se boste čez nekaj let odpravili na doktorski študij v Rim? :) Kako je prišlo do tega? 

Nisem si predstavljal tega, ker o tem preprosto nikoli ni bilo govora. Šele po skoraj dveh letih kaplanovanja me je takratni novomeški škof Andrej Glavan nagovoril, da bi, tudi zaradi potreb krajevne Cerkve ter zaradi osebne duhovniške formacije, šel na podiplomski študij, kar je bilo povezano tudi z obljubo pokorščine škofu.

Na Papeški univerzi Gregoriana ste študirali moralno teologijo. Kakšna je bila vaša izkušnja študija?

Zelo lepa in kvalitetna. Danes bi izkušnjo Rima in šolanja tam priporočil vsakemu mlajšemu duhovniku. Leta so bila s študijskega vidika kar naporna, a polna novih spoznanj. Eno izmed teh je, da sem dosti več pridobil s spoznavanjem kulture, Cerkve od blizu, ko sem večkrat lahko bil na grobu apostola Petra, osebnostno me je krepilo tako sklepanje prijateljstev z duhovniki in laiki po celem svetu kakor sam študij. Tudi spoznanje, da se konstruktivno-kritična misel v Cerkvi oblikuje na univerzi, je bilo razveseljujoče. Tam nas Cerkev vabi, da razmišljamo, da študiramo, da poglabljamo znanje, cerkveni nauk in ga skušamo povezovati z aktualnimi razmerami v svetu.

FOTO: Osebni arhiv 

Ukvarjali ste se z vprašanjem smisla človeškega dela z vidika socialne moralne teologije. To se na nek način tiče vsakega izmed nas. Zakaj je pomembno razmišljati o tem? 

Pravzaprav je o tem pomembno razmišljati zato, ker je vprašanje o človeški delovni aktivnosti pravzaprav vprašanje o človeku, o njegovem vsakdanjem življenju in sprejemanju odločitev, stilu življenja, govorjenja, obnašanja, odnosov do bližnjih, sodelavcev in posledično o tem, kako izbirati med dobrim in slabim, kako se naučiti, kaj je dobro in kaj zlo.

Vaše doktorsko delo govori o delu in habitusu oz. o moralno-teološkem razumevanju človeškega dela. Kaj ste ugotovili, nam lahko predstavite bistvene zaključke? 

Preko disertacije sem najprej želel razumeti, zakaj vprašanje dela in človeške delovne aktivnosti spada v sklop moralno-teološkega razmisleka. Prav tako kot velja za moralno teološko razmišljanje in odkrivanje spoznanj glede na vest, osebno življenje, spolnost, vzgojo v družini, bioetiko, to velja za vprašanja, ki se človeka tičejo v njegovi družbeno-politični in kulturni razsežnosti, ki jo živi in doživlja vsak dan. Namreč, moralne odločitve niso potrebne le na osebnem, intimnem ali družinskem področju, temveč v veliki meri tudi na družbeno- političnem in kulturnem področju, ki nas vse zaznamuje.

Zagovor doktorskega dela. FOTO: Osebni arhiv 

Eden izmed zaključkov je teza, ki jo je zastavil že Aristotel in razvijal Karel Wojtyła, namreč, da v človeku, ki dela, deluje ne le zunanji učinek dela (produkt), temveč se sočasno zgodi tudi notranja razsežnost (intranzitivna dimenzija), ki spreminja človeka navznoter v moralnem smislu. Človek se preko dela uresničuje ali pa stagnira. Postaja bolj človek ali pa nazaduje kot človek. Seveda je na to treba gledati ne le z antropološkega, temveč tudi s sociološko-kulturnega vidika, saj okoliščine zelo zaznamujejo to moralno diskusijo, torej (ne)uresničevanje oz. (ne)počlovečevanje pri delu. S tem ne mislim le na delovno mesto, temveč na vsakršno delovno aktivnost, ki je zares delo in s katero se človek ukvarja.

FOTO: Osebni arhiv 

Kako boste s svojim znanjem moralne teologije odslej bogatili slovenski prostor? 

Predstavljam si, da predvsem z odgovorom na posameznikova vprašanja v zvezi s tematiko, če bom znal usmeriti razmišljanje na podlagi znanja, ki sem ga mel priložnost pridobiti v teh letih.

Odkar ste se vrnili iz Rima, delujete kot župnik župnije Novo mesto - Šmihel. Prvič ste župnik, kajne? Kako se počutite na župniji? Katerih izzivov se veselite?

Da, župnik sem prvič. Župnija je po zaslugi prejšnjega župnika v dobri kondiciji, tako da v tem smislu nimam skrbi in sem se že precej udomačil. To je tudi razlog za razbremenjenost in veselje. Veselje mi prinašajo mnoge skupine, ki delujejo v župniji, in povezovanje ljudi z drugimi župnijami na področju Novega mesta, kar posledično velja tudi za župnike v škofijskem mestu. Presenetila me je odprtost ljudi in njihovo zaupanje do njihovega novega pastirja na župniji. Kot duhovniku mi je najbližje darovanje sv. maše in podeljevanje zakramentov ter osebni pogovor z mladimi ob njihovih iskanjih ter tudi obiski po domovih, družinah ter obiskovanje preizkušanih in ostarelih. Veselim se predvsem izziva, da bi vedno več župljanov (s)poznal osebno.