Goriška Mohorjeva družba je v zbirki Naše korenine pod naslovom Spomin na Istro izdala spomine duhovnika Štefana Ceka.

Spomine Štefana Ceka je iz hrvaščine prevedel Renato Podbersič st.; pred leti so jih na hrvaškem že izdali v knjigi. Gre za izjemno pričevanje o povojnem komunističnem nasilju nad Cerkvijo. Knjigo je uredil Tomaž Simčič, ki je napisal tudi eno od dveh spremnih besed. Danijel Cek, Štefanov sorodnik, novinar pri Primorskem dnevniku, je napisal obširni zapis o svojem sorodniku duhovniku. Vsa besedila skupaj dajo bralcu lep vpogled v tisti, na videz in za koga oddaljeni povojni čas, ki pa še vedno zelo odmeva v miselnosti današnje družbe.

Najprej krvavo nasilje med birmo, nato še huda »kazen«

Leta 1947 je bila v Istri birma, ki jo je zaznamovalo hudo nasilje komunistične drhali. V Lanišću so umorili mladega duhovnika Miroslava Bulešića, birmovalca Jakoba Ukmarja so hudo pretepli, župnik Štefan Cek pa se je uspel rešiti. Toda režim ga je obsodil na šest let ječe, ki jo je moral v celoti prestati.


Cerkev v Lanišću, kjer je bila tako imenovana krvava birma. Foto: Ivo Žajdela

V času tako imenovana krvave birme je bil župnik v Lanišću slovenski duhovnik Štefan Cek, ki se je rodil je leta 1913 v Hrušici v Brkinih. Kot nadaljevanje nasilja v Lanišću ga je komunistično sodišče oktobra 1947 v Pazinu obsodilo na šest let težke ječe s prisilnim delom, kar je moral v celoti prestati.

Iz zapora ga je režim izpustil 26. avgusta 1953. Bil je duhovnik v hrvaški Istri, leta 1965 pa ga je koprski apostolski administrator Janez Jenko poklical v Slovenijo. Dvanajst let je bil župnik v Šmarjah pri Kopru, od leta 1977 do smrti leta 1985 pa v Dekanih. Napisal je spomine, ki so jih pred leti izdali v knjižni obliki v hrvaščini, zdaj pa jih je v slovenskem prevodu pod naslovom Spomin na Istro izdala Goriška Mohorjeva družba.

Namesto Santina je birmoval Jakob Ukmar

Ker zaradi vojne in povojnih razmer dolgo ni moglo biti birme, jo je Cerkev pripravila avgusta 1947. Birmanje bi moral voditi tržaško-koprski ordinarij Antonio Santin, vendar ga je nekaj mesecev prej naščuvana drhal v Kopru napadla. Birmanje je zato v Istri vodil slovenski prelat iz Trsta Jakob Ukmar.

V Istro je prišel 17. avgusta 1947, toda že po nekaj dneh je nadvse divja drhal razgrajala med birmo v Buzetu. 24. avgusta se je divjanje komunistične drhali nadaljevalo v vasi Lanišće v notranji Istri. Tam so z nožem umorili Ukmarjevega spremljevalca Miroslava Bulešića, Ukmarja skoraj do smrti pretepli, župnik Štefan Cek pa se je pred morilci uspel skriti. Poglejmo, kako je dogodke opisal v spominih, prav tako sodno burko v Pazinu in prestajanje težke ječe.

Vdor v cerkev v Buzetu

Ukmar je pričel z birmo Pazinu, kjer je bilo še mirno. Nadaljeval jo je v Tinjan, kjer pa je naletel na zabarikadirano cesto in stražarji barikad so mu preprečili prihod, tako da v Tinjanu ni bil nihče birman. Tudi v Kubedu je bilo še mirno. Prvič pa je nahujskana drhal udarila v Buzetu.

Štefan Cek z mamo in bratom

Štefan Cek je v spominih nasilje v Buzetu tako opisal: »Sredi maše je planila v cerkev skupina aktivistov in začela besno kričati: 'Ven od tu, vsi ven!' Ljudje so pomislili, da priha­jajo Nemci, drugi da gori ... in vsi so se razbežali. V cerkvi so ostali duhovniki okoli oltarja – in aktivisti v cerkveni ladji. Maša se je nadaljevala. Tedaj so začeli leteti na duhovnike, na oltar paradiž­niki, jajca. Z rokami so morali pokrivati kelih in ciborij. Eno dekle je prišlo do samega Bulešića, ga prijela za roko in mu glasno rekla: 'Ti si tako lep in mlad, pridi z nami!' Bulešić je odgovoril: 'Jaz ostanem z narodom, ampak tak, kakršen sem!' Duhovnik /Srečko/ Šti­fanič, ki je prijateljeval z oblastmi, je odhitel na postajo milice in sporočil, kaj se dogaja v cerkvi, in naj zato intervenirajo. Od­govor je bil, da so miličniki postavljeni samo za zunanji red.

Maša se je končala. Duhovniki so ostali. Vrnil se je mir. Ne­kateri botri so se z otroki vračali v cerkev. Ukmar se je pripravljal, da jih birma. Tedaj so drugič vdrli v cerkev, vse razgnali. Tega dne v Buzetu ni bilo pri birmi nobenega otroka.«

Rešitev pred drhaljo v Lanišću

V Lanišću je nasilje nahujskane drhali doseglo vrelišče. Župnik Štefan Cek mu je bil neposredno priča, zato je spomine napisal »iz prve roke«, zaradi česar so še posebno vredni: »V hiši je besnel pekel. Grozni vzkliki, tuljenje, razbijanje stekla, posode. Jaz sem bil trd.


Župnišče v Lanišću, kjer je nahujskana drhal umorila Miroslava Bulešića in skoraj do smrti pretepla Jakoba Ukmarja. Foto: Ivo Žajdela

Drhal je tekla po stopnicah v prvo nadstropje. Tolkla je, razbijala, tulila. To je dolgo trajalo. Preiskovali so prav vse. Bili so tudi na podstrešju in tam so na tram privezali vrv za ...? Vračali so se v pritličje, šli na dvorišče, razbijali so taksi, s katerim se je pripeljal Ukmar; vrnili so se nazaj. Besni so preklinjali in tulili: 'Kje je tisti tretji vrag. Dva smo že uredili, kam se je skril tretji?' Šli so ven iz hiše, samo eden je še preiskoval. Naenkrat sem zaslišal: 'Da se ni ta vrag skril tukaj?' Zgrabil je vratca in odprl, toda vratca so udarila v zaboj, poln jabolk, in so se znova zaprla. Človek je odšel.«

Na tleh je bilo morje krvi, sredi nje je ležal Miro

»Zunaj je bilo slišati borbeno pesem. Tam so videli Sankovića, kako si je pri vodnjaku umival roke in nož. Zavladala je grobna tišina.

Slišal sem samo stokanje: 'Ah, ah, ah!' Pomislil sem na mamo. Ujeli so mi jo, uboga moja mama.


Duhovnik Merlić kaže kraj v župnišču, kjer je v krvi obležal umorjeni Miroslav Bulešić Foto: Ivo Žajdela

Izvlekel sem se iz skrivališča, šel ven na hodnik, zavil v kuhinjo: steklo, posoda – vse stolčeno. Vendar mame ni bilo. Stopil sem v pisarno. Nepozaben prizor. Na tleh je bilo morje krvi, sredi nje je ležal Miro – vrat je imel prerezan – še je bil topel. Miro moj, kaj so te zveri naredile iz tebe! Toda – kdo stoka? Kje je moja mama? Pogledal sem tudi v sosednjo sobo. V tem se je na trgu znova zaslišala borbena pesem ... Ponovno so prihajali.

Skril sem se, tokrat v klet med zaboje.«

Spali smo na cementu, vsak si je podložil, kar je imel

Potem ko je komunistično sodišče župnika Štefana Ceka zaradi »krvave« birme v Lanišću oktobra 1947 v Pazinu obsodilo na šest let težke ječe s prisilnim delom, je kazen moral v celoti prestati. Najprej v Lepoglavi, potem pa je moral kot suženjski delavec garati v Stari Gradiški.

Odlomek iz knjige: »Moje prvo bivanje je bilo v stolpu, v 30 m dolgi in 4 metre široki dvorani z enim samim oknom. Notri nas je bilo okoli 70. Spali smo na cementu; vsak si je podložil, kar je imel: plašč, ma­jico, čevlje. Potrebo smo opravili notri v kiblo, ki sta jo dva nesla ven zjutraj in zvečer. Moje ležišče je bilo en korak od kible. Hrano smo prejemali v konzervno škatlo, ki jo je vsak moral poiskati nekje v smeteh. Pošte ni bilo, paketa ni bilo. Jaz nisem vedel za svoje, niti moji za mene. Tako sem bil telesno betežen, da sem komaj hodil. Iz te kleti sem bil po mesecu dni premeščen v II. od­delek. Tri sobe. V vsaki pa pogradi na tri nadstropja, v vsakem nadstropju po 20 mučenikov. Prišlo je vroče poletje, samo eno okno, zraka ni bilo, postajali smo živčni, ponoči so nas mučile stenice.«

Brez kančka sence

»Prihajali so paketi. Po paket si šel z odejo. Odejo si dal na tla, stopil si dva koraka nazaj; miličnik pa je stresel na odejo tisto, kar je prišlo: kekse, sol in sladkor.

Bil je čas, ko nisi smel imeti pri sebi niti najmanjšega koščka papirja, niti za kiblo.

Leta 1949 so te, ki smo bili mlajši in bolj zdravi, poslali na pristavo. Izdelovali in pekli smo opeko. Ko smo presegli normo, smo lahko počivali na soncu in ob vodi.

Delali smo tudi na kmetiji: kopali smo zemljo, jo obdelovali pod hudim soncem brez kančka sence niti za čas kosila. Nedelje so bile proste. Sprehajali smo se v baraki ali na dvorišču. Disciplina ni bila tako stroga kakor v taborišču.

Jeseni smo se vrnili v taborišče. Brez dela. Hrana je bila 'gola voda'.«

Čakala me je mati

»Začel sem šteti mesece, nato tedne in končno dneve. Dne 24. avgusta 1953 so me peljali iz sobe z vsemi stvarmi. Prisrčno sem se rokoval z mnogimi – bili smo bratje, prijatelji – in odšel v posebno sobo.

Pripravljali so mi dokumente in s tem so mi 26. avgusta 1953 – ob 6. obletnici prijetja odprli vrata. Čakali so me sestra, brat in svak. Toda jaz se nisem mogel prepričati, da grem domov. Spremljal me je neprijeten občutek, da me bodo nekje počakali in ponovno prijeli.

V Okučanih smo stopili na vlak in tam nekje kasno ponoči prišli na Reko – k sestri Dragici, kjer me je čakala in po šestih letih znova objela moja draga mati, ki je tako junaško z menoj prenašala težki križ moje šestletne zaporne kazni.«