Zavetnik: konj, konjarjev in kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; priprošnjik proti glavobolu, bolečinam zaradi želodčnih in ledvičnih kamnov; zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro

Atributi: palma, evangeliarij, kamni ali diakonski sakralni predmeti

Sveti Štefan, diakon in prvi mučenec

Svetopisemski pisatelj Apostolskih del nam je zapustil eno najbolj pretresljivih zgodb o smrti prvega krščanskega mučenca. Bil je eden izmed sedmih diakonov, ki so jih apostoli s polaganjem rok posvetili in jim zaupali službo oznanjanja božje besede ter oskrbovanja miz. Bil je mož »na dobrem glasu, poln vere in Svetega Duha«. Bolj kot ostali se je odlikoval po modrosti in duhu, ki se mu nasprotniki niso mogli ustavljati, božja milost pa je po njem delala velike čudeže in čudovita znamenja. Kot sijajen govornik je s svojimi pridigami ter močno karizmo privlačil številne poslušalce in bil zato trn v peti nasprotnikom Jezusovega nauka. Po neki njegovi goreči pridigi se je tako vnela burna razprava: nekaj Judov se je začelo prepirati s Štefanom in ga obtoževati »žaljivega govorjenja zoper sveti kraj in zoper postavo«. Podobno kakor Jezusa so tudi njega odvlekli pred sodnika in veliki zbor, kjer so ga krive priče nenehno obtoževale. Štefan se je tako sijajno zagovarjal, da je njegov obraz kar zažarel. Sodnik, ki pogleda nanj ni prenesel, ga je brez nadaljnje razprave obsodil na smrt s kamenjanjem. Podivjana množica je Štefana po obsodbi gnala po Jeruzalemskih ulicah do predmestja in ga tam kamenjala do smrti. Po izročilu naj bi se to dogajalo v bližini Damaščanskih vrat. Pri kamenjanju je bil navzoč tudi Jud Savel, ki je takrat to dejanje še odobraval, kasneje pa je prav gotovo tudi ta dogodek pripomogel k njegovemu spreobrnjenju.

Ime: Izhaja iz latinskega imena Stephanus, kar pomeni »venec, krona«, predvsem »častni, zmagovalni venec«.

Rodil se je v istem času kot Jezus Kristus v Palestini,
umrl pa okoli leta 36 ali 37 v Jeruzalemu.

Družina: Izhajal naj bi iz judovske helenistične diaspore in se kasneje spreobrnil v krščanstvo.

Zavetnik: konj, konjarjev in kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; priprošnjik proti glavobolu, bolečinam zaradi želodčnih in ledvičnih kamnov; zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro.

Upodobitve: Najpogostejše so upodobitve njegovega kamenjanja. Vedno je upodobljen kot mlad diakon s kamni v gubah svoje obleke ali pa jih nosi na knjigi; oblečen je v amikt, albo in dalmatiko, v eni roki drži palmo, v drugi pa kamne.

Običaji: Štefan je bil od nekdaj priljubljen ljudski svetnik, zato so se ob njegovem godu razvili številni domači običaji. Cerkev na ta dan blagoslavlja sol, vodo in konje. Ponekod imajo darovanje s kipci konjev okrog oltarja za blagoslov pri živini, v Prekmurju pa hodijo po hišah koledniki.

Pregovori: Dež na štefanje obeta le malo žita prihodnjega leta. Če na štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.

Goduje: 26. decembra.


Ko nekomu rečemo, da je mlad, s tem ne mislimo vedno samo na njegovo fizično mladost, temveč tudi na duhovno svežino, navdušenost za ideale in vrednote. V mladosti ni in ne sme biti naveličanosti, ki se upira izzivom življenja.

Če bi današnji godovnjak sv. Štefan bil naveličan ali pa če v njegovem duhu ne bi vladala mladostna svežina evangelija, ki se je rojeval in razvijal znotraj novo nastale krščanske Cerkve, potem gotovo ne bi mogel pričevati za Jezusa, kot je pričeval.

Štefan je bil namreč linčan, ker si je upal na glas povedati, da veruje v vstajenje Jezusa Kristusa, da je njegov ideal in vrednota evangelij, ki ga je Jezus oznanjal. Evangelij je neizprosen: ne da se ga podkupiti, ne da se ga prikrojiti. Je takšen, kot je, in tisti, ki ga sprejme, kakor je Marija sprejela Jezusa po angelovem oznanjenju, bo deležen velikega miru ob najhujših preizkušnjah in bo lahko ostal v mladostnem duhu. V duhu, v katerem ni maščevalnosti, temveč otroško odpuščanje, ki zakliče: ≫Gospod, ne prištevaj jim tega greha.≪ (Apd 7,60).

Čeprav je Štefan umrl kot odrasel mož, je bil v svojem duhu mladosten, kajti bil je Božji otrok, posinovljen po veri v Jezusa Kristusa. V tem mladostnem duhu, v tem Božjem otroštvu je lahko gorel za ideale in vrednote evangelija. Kajti evangeliji pomlajuje in nam omogoča vero, s katero lahko življenjske preizkušnje sprejemamo in živimo kot otroci.