V življenju sem slišal vice o vseh mogočih temah: o moških, ženskah, Dolenjcih, Gorenjcih, Bogu, papežu, belcih, črncih, mrtvih dojenčkih, pedofilih, gejih, holokavstu, blondinkah, Muju in Hasu, seksu, Janši, Kučanu, muslimanih, taščah, katoličanih, Hrvatih, Ircih …, a nikoli o domobrancih in partizanih. 

To, da po sedemdesetih letih v Sloveniji ne premoremo enega vica na temo domobrancev in partizanov, se mi zdi skrajno zanimivo. Položaj je obupen, a ne smrtno resen.

Priznam, en vic sem iz različnih virov res slišal, ko sem za potrebe te kolumne o tem spraševal prijatelje, ki imajo različne svetovne nazore. Nekako takole gre: Po vojni so na Dolenjskem snemali vojni film, ki je vseboval tudi bitko med partizani in domobranci. Za statista domobranca se je javil France iz Grosuplja in med pripravami na snemanje vprašal: »A uniformo nam boste dali vi ali jo kar od doma prinesem?« En samcati vic, ki izhaja iz tega obdobja, a še vedno s samo eno stranjo enačbe.

Položaj je obupen, a ne smrtno resen.

Humor ima veliko vlog in ena od njih je tudi vir družbenih informacij, uveljavljanje in utrjevanje družbenih norm. Ko se skupaj smejimo, smo del neke skupnosti, afirmiramo svojo pripadnost, definiramo sami sebe. 

Po navadi napram nekomu drugemu. Prek humorja preverjamo norme razumevanja, morale in bontona. In očitno pri nas tabu teme niso vse zgoraj naštete, temveč samo ena dotična.

Pomanjkanje humorja je pomanjkanje ponižnosti, lahkotnosti, blagosti in usmiljenja. Če je humor zvest samemu sebi, prej vodi k ponižnosti. Ni napuha brez duha resnosti, kot ni duha resnosti brez napuha, piše francoski filozof Comte-Sponville, ki obravnava humor kot vrlino. 

Pomanjkanje humorja je pomanjkanje ponižnosti.

Ne govorim o posmehovanju, norčevanju, ne o cinizmu. Ne govorim o destruktivnem smehu, ki seje sovraštvo. Ne o smehu proti, torej smejanju na račun drugega, temveč o smehu za. Govorim o samorefleksiji in zmožnosti preseganja lastne strogosti in resnosti. Preseganju lastne tesnobe in žalosti.

Pred časom sem vprašal pokojnega Marka Kremžarja, ali imajo v Argentini kakšen vic o drugi svetovni vojni. »Ne. Bolečina je prevelika,« je na kratko odgovoril. Resničnost ne sodi, se ne smeji in ne joče. 

Vsekakor pa se lahko soočamo z njo na različne načine. S solzami ali s smehom? Ali obstaja ljubezen brez veselja? Ali obstaja odpuščanje brez veselja? In kakšno je veselje brez humorja?

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (7/2022).