Abram je odgovoril: »Gospod Bog, kaj mi boš dal, ko odhajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliezer? Glej, meni nisi dal zaroda in moj domači hlapec bo moj dedič.« (1 Mz 15,2-3)

V preteklih letih smo v Družinini prilogi Slovenski čas nekajkrat opozorili, da je letno število rojstev v Sloveniji že dolgo bistveno premajhno za enostavno dolgoročno obnavljanje prebivalstva. Skupni primanjkljaj rojstev do števila, ki bi zagotavljalo dolgoročno obnavljanje, je od leta 1980 dalje že presegel 350 tisoč oseb in je vsako leto večji. Rastoči primanjkljaj ljudi v delovni starosti, kadrovska vrzel, ki izvira iz primanjkljaja rojstev, in odseljevanje državljanov RS, gospodarstvu že nekaj let povzročajo velike težave.

Olepševanje, ko bi morali vključiti sireno

Zapisali smo, da razvojni dokumenti – Strategija dolgožive družbe (Vlada RS, julij 2017), Strategija razvoja Slovenije 2030 (Vlada RS, december 2017), Poročilo o razvoju 2019 (UMAR, april 2019) – temu ne posvečajo dovolj pozornosti. Prebivalstveni primanjkljaj omenjajo olepševalno, kot oviro za hitrejši razvoj, ne pa kot hudo grožnjo sedanji ravni blaginje. V Poročilu o razvoju 2019, ki predstavlja spremljanje uresničevanja Strategije razvoja Slovenije 2030, UMAR leta 2019 predstavi 70 kazalnikov uspešnosti, vendar se niti eden ne nanaša na število ljudi v delovni starosti ali na rodnost. Zapiše sicer, da »tudi ob pozitivnih neto migracijah … okoli štiri tisoč oseb na leto bo po projekcijah do leta 2030 prišlo do zmanjševanja aktivnega prebivalstva v povprečju za 10 tisoč oseb na leto«, vendar ob tem ne vključi sirene. Odsoten je pogled za več kot 10 let naprej. Bralec ne dobi občutka za ogromnost prebivalstvenega primanjkljaja niti zavesti o nujnosti ukrepanja.

Poročilo o razvoju 2020 (UMAR, junij 2020, 181 strani) pogosteje in z večjim poudarkom omenja demografske spremembe in pomanjkanje ustrezne delovne sile. Na 9. strani zapiše: »Vse to zahteva zelo hitro in še precej korenitejše ukrepanje za zagotavljanje ustrezno usposobljenih človeških virov oziroma znanj in spretnosti.« Ob tem opredeli nekaj prednostnih nalog za zmanjševanje tega pomanjkanja. Med njimi ni ukrepov za povečanje rodnosti. Slika 28 na 53. strani pozornemu bralcu pove, da samo petina odstotka prebivalcev EU živi v državah, ki imajo neugodnejše projekcije javnih izdatkov, povezanih s staranjem, za obdobje 2016–2070, od Slovenije. S Sliko 31 na 56. strani pove o zmanjševanju števila ljudi v delovni starosti, kar je povedal že leto dni prej, namreč da jih bo do leta 2030 vsako leto za 14 do 15 tisoč manj; graf zelo nazorno prikaže večanje primanjkljaja. Škoda, da slike ne podaljša preko leta 2030.

Grozljivo padanje števila ljudi v delovni starosti do leta 2045 lahko ocenimo iz podatkov SURS za prebivalstvo 1. julija 2020. Ker je povprečna starost iskalcev prve zaposlitve pri nas višja od 25 let in delamo okrog 40 let, smo za delovno starost vzeli 40 let širok starostni interval od 25. do 64. leta, čeprav nekateri postavljajo spodnjo mejo na 20 ali celo na 15 let. Leta 2020 jih je v starostni skupini od 25. Do 64. leta bilo 1.156.498. Čez 25 let bodo v tej skupini tisti, ki so bili leta 2020 stari od 0 do 39 let; bilo jih je 912.986. Od njih jih bo v teh 25 letih umrlo 28.272, če bodo po starosti umirali tako, kot so po podatkih SURS leta 2019. Tako jih bo ob ničelnem priseljevanju in odseljevanju 1. julija 2045 v skupini od 25. do 64. leta 884.717,torej za 271.784 manj kot 1. julija 2020. Enako število ljudi v delovni starosti bi izgubili, če bi pandemija covida-19 trajala do leta 2045 in bi zaradi nje dodatno umrlo vsak dan 30 ljudi iz te starostne skupine.

Previdno pri uporabi prebivalstvenih projekcij!

Opozorimo še na previdnost pri uporabi različnih evropskih projekcij prebivalstva, ki jih nekateri nepravilno razumejo kot napovedi. Iz medijev smo izvedeli, da naj bi Slovenija po projekciji EUROPOP2019 leta 2100 imela 1.888.364 prebivalcev. Avtorji sami povedo, da so to projekcije tipa »kaj – če«: kaj se bo zgodilo, če se bodo rodnost, smrtnost in migracije gibale v skladu z določenimi predpostavkami.

Ena od njih je, v osnovni varianti projekcije, da bodo vse tri količine v vseh zajetih državah delno konvergirale k skupni vrednosti, totalna mera rodnosti na primer proti vrednosti 1,83 otrok na žensko. Iz njihovih ust v Božja ušesa! Predpostavljeni selitveni prirast s časom niha, leta 2100 je 5335, v 80 letih skoraj 400.000 oseb; če modelu naročimo, da upošteva ničelno migracijo, nam za leto 2100 izračuna 1.298.489 prebivalcev. Lahko mu naročimo »nižje« ali »višje« migracije. Če mu naročimo »nižjo« rodnost ob že opisanem priseljevanju, nam za leto 2100 izračuna 1.480.881 prebivalcev. Za nobeno varianto avtorji ne trdijo, da je bolj verjetna od drugih. Model je uporaben za razmišljanje tvorcev politik, da z njim ovrednotijo različne vhodne predpostavke. Ne obljublja nam, da bomo dosegli predpostavljeno rodnost ali shajali s predpostavljenimi migracijami brez premišljenih ciljno naravnanih ukrepov.

Vlada je pripravila predlog Načrta za okrevanje in odpornost (NOO) z dne 22. decembra 2020, za njegovo uresničenje je predvidenih 5,2 milijarde evrov nepovratnih sredstev in posojil do leta 2026. V Usmeritvah z dne 22. januarja 2021 Evropska komisija (EK) članicam EU priporoča za naložbe in reforme med šestimi stebri tudi: Politike za naslednjo generacijo, otroke in mladino ... Države morajo vsaj 37 odstotkov sredstev nameniti stebru Zeleni prehod, vsaj 20 odstotkov pa stebru Digitalne spremembe. V predlogu slovenskega NOO med devetimi področji ukrepov najdemo oba omenjena stebra, zaman pa iščemo Politike za naslednjo generacijo. Na 297. strani preberemo, da »človeški viri predstavljajo ključni dejavnik rasti«, področju »trg dela – ukrepi za zmanjševanje posledic negativnih strukturnih trendov« pa je namenjenih le dobrega pol odstotka skupnih sredstev. Mladih družin, ki se odločajo za otroke, ni med ciljnimi skupinami. So pa omenjene v poglavju Trajnostna prenova stavb. Povišanje rodnosti ni omenjeno. V končnem besedilu NOO bi bilo treba omeniti vpliv pandemije na zniževanje rojstev in na položaj družin v rodni dobi ter določiti razumen del sredstev EU za odpravo posledic in za zvišanje rodnosti.


FOTO: Tatjana Splichal

Dve nujni nalogi, a ene se očitno ne zavedamo

Pred Slovenijo sta dve nujni nalogi. Prva je zagotoviti dovolj ljudi v delovni starosti za gospodarsko in narodno preživetje v naslednjih 25 letih. Iz razvojnih dokumentov je videti, da se te naloge vedno bolj zavedamo in tudi razmišljamo, kako bi jo bilo mogoče reševati.

Ne v Usmeritvah EK za pripravo NOO, ne v zadnjih priporočilih EK (Evropski semester 1919, Evropski semester 2020), ne v dokumentih RS pa ne najdemo ničesar o drugi dolgoročno ključni nalogi, to je predlogov za povečanje rodnosti.

Z ukrepi družinske politike in drugimi spodbudami je treba v mladih družinah spodbuditi odločanje za življenje in povečati število rojstev, da ne bomo čez 25 let spet v istem položaju kot danes, to je z ogromnim primanjkljajem ljudi, sposobnih in voljnih delati, za naslednjih 25 let. Evropske države z načrtno družinsko politiko imajo zdaj skoraj dovolj rojstev za dolgoročno obnavljanje prebivalstva. Desetletja so se zavedale, zdaj pa se je jasno pokazalo in potrdilo, da družinska politika spodbujanja odločanja za življenje ni le socialna politika pomoči potrebnim, ampak najbolj donosno vlaganje v gospodarsko uspešnost in vsakršen razvoj. Prizadevanje za večjo rodnost je povezano in utemeljeno tudi z dejstvom, da smo si Slovenci v zadnjih stoletjih prizadevali za lastno državo tudi zato, da bi si z njo zagotovili dolgoročni razvoj in obstoj.

Če je kaj vsakomur jasno, je jasno to, da če imamo danes premalo ljudi v delovni starosti, je tako zato, ker se nam jih je pred desetletji premalo rodilo. Zakaj ne zgrabimo bika za roge in odpravimo problema pri korenini? Kako to, da v razvojnih dokumentih ne najdemo prizadevanj za povečanje rojstev?

Ravnajmo kot pri podnebnih spremembah!

Pred tedni sem se pogovarjal s sorodniki, za katere sem vedel, da se ne želijo cepiti proti covidu-19. Povedali so mi, da so vsi v družini že cepljeni. »Kako to, ali niste proti?« vprašam. »Ja, smo bili, ampak potem smo videli tri sosede, ki so zboleli, in zdaj smo vsi vaščani cepljeni ali prijavljeni.« Ključno vlogo pri odločitvi igrata nazornost in časovna bližina grožnje.

Ko posledice virusa vidim danes in tukaj na svojih najbližjih, meni pa grozijo že jutri, se ni težko odločiti za najbolj zdravilen ukrep, čeprav ni najbolj prijeten. Posledice današnje nizke rodnosti pa bomo čutili šele čez 25 let. In kakšne bodo? Znanost že desetletja ponazarja, slika in preračunava dolgoročne posledice podnebnih sprememb. Po desetletjih risanja in ponavljanja teh posledic v medijih, šoli, politiki in drugod ni težko vladam sprejeti ukrepov, ki za okolje namenjajo ogromne vsote. Pri nizki rodnosti je drugače. Kratkoročno je blagodejna, težave in slabe posledice nastopijo čez desetletja. Nihče pa nam nazorno ne prikaže teh posledic za pokojnine in proračun, za zdravstvo, šolstvo, znanost, kulturo, kakovost življenja. Tu bi strokovne ustanove lahko več naredile in dale politikom in medijem orodje za javno razpravo.

Pri virusu in pri podnebju vsi vemo, da bomo skupaj zmagali ali bomo skupaj poraženi, kajti ne virus ne podnebje ne spoštujeta državnih meja. Ker pa vsaka država skrbi za svoje upokojence, za bolnike …, medtem ko mladi in zdravi lahko vanje vložena državna sredstva podarijo komurkoli, so posledice nizke rodnosti zaprte v meje posameznih držav. Vsaka sama sprejema odločitve in nosi odgovornost za posledice.

Ni pričakovati, da nas bo EU ljubeče opominjala, naj zvišamo rodnost, vendar je prav, da si kot njena enakopravna članica z vplivom na oblikovanje njenih odločitev in razporejanje sredstev za primerne politike prizadevamo tudi v okviru povezave.

Evropska ljudska stranka je na kongresu leta 2019 na predlog HDZ sprejela resolucijo Demografski izziv na podeželskih območjih EU: nikogar več ni! V njej opozarja na območja, ki se soočajo s krčenjem prebivalstva, izgubo mladih, slabšanjem življenjskih pogojev, in zapiše: »Zaradi alarmantnih posledic demografskega razvoja zahtevamo nujno ukrepanje.« Države z boljšo starostno sestavo od Slovenije se zavedajo, da je skrajni čas za znak za preplah, in zahtevajo ukrepe EU.

Zakaj se je Titanik potopil?

Velik primanjkljaj rojstev v preteklih štirih desetletjih že sam po sebi ogroža obstoj Slovenije in slovenstva. Primanjkljaj ljudi v delovni starosti ne ogroža le gospodarskega razvoja in gospodarske rasti, ampak tudi sedanjo raven blaginje. Nemudoma je treba prepoznati demografski primanjkljaj kot hudo grožnjo in v povezavi s tem potrebo po takojšnjem ukrepanju s pogledom 30 in več let naprej. Titanik ni šel pod vodo, ker bi spregledali ledeno goro, ampak ker so jo ugledali prepozno in prepozno zasukali krmilo.

Pristojne ustanove naj priskrbijo podatke; vsi imamo pravico do njih. Če je Nemčija lahko ocenila svoj primanjkljaj delavcev, ga lahko zase tudi Slovenija. Če lahko predvidimo in ocenimo zaloge lesa in pitne vode, samooskrbo z mlekom, mesom, elektriko, premogom …, naj vlada s strokovnimi uradi in službami oceni in objavi zaloge in samooskrbo z delovnimi rokami in bistrimi glavami za nekaj desetletij naprej. Ukrepati je treba ne le v Sloveniji, ampak tudi na mednarodni ravni: z dejavnim sodelovanjem pri oblikovanju ukrepov EU, ki bodo pripomogli, da ne bomo del področij EU, kjer »nikogar več ni«; v drugih mednarodnih organizacijah in v dvostranskih odnosih s posameznimi državami. Pandemija dodatno ogroža življenja in povečuje potrebo po prizadevanju za razvoj in obstoj. Zato je poglobljena vsebinska javna razprava na osnovi dejstev in podatkov – tudi tistih, ki jih prinaša virus – v času virusa še nujnejša kot prej. Na osnovi razprave pa so potrebni odločni ukrepi.

Preveč je pričakovati, da bo sedanja vlada ob boju z virusi in opozicijo ter predsedovanju EU v tem mandatu zmogla dosti popraviti za nazaj in narediti velik korak naprej na tem področju. Na naslednjih volitvah je treba dati možnost vladanja tistim strankam, ki bodo v svojih programih pokazale dolgoročen pogled, voljo do dejavne vloge v prebivalstvenem razvoju in odločanju o lastni usodi ter zavedanje, da pri tako velikem primanjkljaju ne gre le za razvoj, temveč za obstoj.

Tako kot sedaj Slovencem se tudi Abrahamu v času njegovega pogovora z Bogom, ki smo ga umestili v uvod tega prispevka, ni slabo godilo, vendar tvarna blaginja ni odtehtala grenkobe ob misli, da bo njegov rod izumrl. Bog je izpolnil Abrahamu željo, da bi se mu rod nadaljeval. Tudi nam jo bo, če bo dovolj močna in bomo imeli dovolj vere in zvestobe.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (18/2021).