Kaj preživljate, ko spremljate domovino v plamenih?

Zelo je težko. V misli mi prihajajo verzi našega velikega pesnika Tarasa Ševčenka: »Dume moje, dume moje, nežni moji cveti, sem gojil vas, negoval vas, kam mi vas je deti. V Ukrajino odletite, v našo Ukrajino, tja pod plote kot sirote, a jaz – tu prominem ...« Z mislimi sem pri svojem narodu, pri družini, ponoči ne spim, čutim psihično in fizično bolečino. Kot duhovnik moraš ljudem prinesti zaupanje v dobro, a to je težko, če si sam v strahu.

Hudo mi je, ker v zadnjem letu nisem bil doma. V tem času sem končal bogoslovje in bil lani avgusta v Zagrebu posvečen. Moja mama in oče me še nista objela kot duhovnika. Nisem imel še nove maše v domovini, domači vasi. Samo molim in prosim Boga, da vsaj še enkrat pred smrtjo objamem in poljubim starše.

Se je vaše delo v zadnjih treh tednih kaj spremenilo?

Po prvem šoku, ki me je povsem paraliziral, sem se uspel mobilizi...