Papež Frančišek je na včerajšnji praznik Naše Gospe iz Guadalupeja v baziliki sv. Petra daroval slovesno sveto mašo za Latinsko Ameriko. Nagovor med bogoslužjem je navezal na dnevni evangelij, ki je bil tokrat uvod v dve veličastni pesmi: Marijino, znano kot Magnifikat, in Zaharijevo, znano kot Benedictus. Papež je prvo imenoval Elizabetina pesnitev ali pesem o rodovitnosti.



V Elizabetinem času so nerodovitnost razumeli kot Božjo kazen zaradi lastnega greha ali greha ženina. Elizabeta se je morda čutila krivo za nekaj, česar ni storila, ali pa manjvredno, ker ni zmogla izpolniti pričakovanj okolice. Nerodovitnost je ohromila vse njeno življenje. Nerodovitnost pa ima lahko različna imena in oblike vsakokrat, ko človek na lastnem mesu čuti sramoto, ker se zaveda, da je zaznamovan ali pa se čuti manjvrednega.

Nekaj podobnega si po papeževih besedah lahko predstavljamo za Indijanca Juan Diega, ki se je pred Marijo počutil kot mecapal (zadnji), kot cacaxtili (izmeček). Takšno občutje lahko najdemo tudi v indijanskih in afroameriških skupnostih, ki jih v različnih okoliščinah ne obravnavajo z dostojanstvom in enakimi pogoji. Številne žene so izključene zaradi spola, rase in zaradi družbeno-ekonomskega stanja. Mladi so deležno nezadostne vzgoje in nimajo možnosti nadaljevati študija ali vstopiti na trg dela, da bi napredovali in si ustvarili družino. Številni reveži, brezposelni, migranti, izgnani s svojih domov, kmetje brez zemlje se skušajo preživljati s sivo ekonomijo. Dečki in deklice so podvrženi otroški prostituciji, pogosto povezani s spolnim turizmom.

Skupaj z nerodovitno ženo Elizabeto pa se lahko zazremo v rodovitno in začudeno ženo Elizabeto, ki je prva prepoznala in blagoslovila Marijo. Elizabeta je v svoji starosti doživela izpolnitev Božje obljube. Žena, ki ni mogla imeti otrok, je v svojem telesu nosila predhodnika zveličanja. Božje sanje torej niso nerodovitnost ali zaznamovanost, ampak iz njih vre pesem blagoslova. Podobno lahko vidimo pri Juan Diegu: prav on je nosil v svoj plašč vtisnjeno tilmo, podobo temnopolte Device z mestickim obrazom v rokah angela s krili kvezala, pelikana, torej matere, ki prevzame poteze svojih lastnih otrok, da bi se ti čutili del njenega blagoslova.

V dialektiki rodovitnosti in nerodovitnosti je papež opozoril na bogastvo in kulturno različnost latinskoameriških in karibskih ljudstev. To bogastvo smo poklicani gojiti in predvsem pogumno braniti pred vsakim poskusom poenotenja, ki se običajno izraža v vsiljevanju z zapeljivimi slogani edinega načina mišljenja. Vse, kar smo podedovali od naših očetov, s tem postaja neuporabno in nerodovitno, zato se mladim zdi nepomembno, če pripadajo tej ali oni kulturi. Naša rodovitnost od nas zahteva, da branimo svoja ljudstva pred ideološko kolonizacijo, ki briše tisto, kar je najbogatejše pri njih, pa naj bodo Indijanci, Afroameričani, Mestici, kmetje ali prebivalci obrobij.

»Božja Mati je podoba Cerkve«, je zagotovil Frančišek, »in od nje se želimo naučiti biti Cerkev z metickim, indijanskim, afroameriškim obrazom, obrazom kmeta, ostarelega in mladega, da se nihče ne bo čutil nerodovitnega, nekoristnega, da se nihče ne bo čutil osramočenega ali manjvrednega«, ampak da se bo vsak, kakor Elizabeta in Juan Diego, čutil nosilca obljube in upanja ter bo iz vse globine lahko zaklical: »Abba, Oče!«

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Radio / Facebook