Evropa se stara. Delež prebivalstva, starejšega od 65 let, je leta 2020 presegel 20 %. Po izbruhu epidemije covida 19 je postala ranljivost te družbene skupine še bolj očitna. Na dan so prišle mnoge pomanjkljivosti na področju dolgotrajne oskrbe starejših. 

Število ljudi, ki bi lahko potrebovali dolgotrajno oskrbo, se bo v Evropski uniji predvidoma povečalo z 19,5 milijona leta 2016 na 23,6 milijona leta 2030 in 30,5 milijona leta 2050, ocenjuje evropska komisija v zeleni knjigi o staranju (januar 2021). 

Najbrž ni naključje, da se je papež Frančišek sredi težke pandemične situacije odločil, da razglasi 1. svetovni dan starih staršev in starejših, ki ga bomo praznovali to nedeljo, 25. julija. V težkih časih želi starejšim zagotoviti, da jim Cerkev hoče biti blizu, in jih spomniti, da je njihov prispevek za družino in družbo neprecenljiv.

Varuhi korenin, posredniki vere, skrbniki majhnih

Sodobna evropska družba starejšo generacijo pogosto odriva na rob, kar vodi v njen občutek odrinjenosti, osamljenosti in nekoristnosti, ki ga je pandemija še okrepila. Prav ta občutek zelo tankočutno nagovori papež Frančišek v sporočilu ob 1. svetovnem dnevu starih staršev in starejših. 

V njem spomni na sv. Joahima, Marijinega očeta, ki je bil izključen iz svoje skupnosti, ker ni imel otrok. Njegovo življenje in življenje njegove žene Ane so imeli za nekoristno. 

Gospod pa mu je poslal angela, da ga je potolažil. In tudi v času pandemije, pravi Frančišek, »nam Gospod že pošilja angele, da tolažijo našo osamljenost in nam ponavljajo: 'Jaz sem s teboj vse dni.'

Papež Benedikt: »Molitev starejših lahko zavaruje svet.« FOTO: Tatjana Splichal.

In kdo so ti angeli? »Včasih bodo imeli obraze naših vnukov, drugič naših domačih, naših starih prijateljev ali tistih, ki smo jih spoznali prav v tem težkem času. V tem obdobju smo se naučili razumeti, kako pomembni so za vsakega izmed nas objemi in obiski, in kako me žalosti, ker ponekod to še vedno ni mogoče!« zapiše papež Frančišek in opogumlja starejše, naj Božje glasnike prepoznavajo tudi v Božji besedi. 

Naj v njej iščejo tisto, »kar Gospod danes zahteva od našega življenja. On namreč pošilja delavce v svoj vinograd ob vsaki uri dneva (prim. Mt 20,1-16), v vsakem življenjskem obdobju.«

Papež Frančišek starejše spomni, da čeprav se bodo tako kot Joahim kdaj morda počutili kot nekoristni člani družine in družbe, je njihovo poslanstvo nadvse pomembno: »Naša poklicanost je varovati korenine, posredovati vero mladim in poskrbeti za majhne.«

Ni pomembno, koliko si star, če še delaš ali ne, če si ostal sam ali imaš družino, če si babica ali dedek postal že mlad ali bolj v letih, če si še vedno samostojen ali potrebuješ pomoč, saj ni starosti za upokojitev od naloge oznanjevanja evangelija, od naloge posredovanja izročila vnukom. Podati se moramo na pot in predvsem izstopiti iz sebe, da bi začeli nekaj novega. (papež Frančišek) 

Dejaven del rehabilitacije za ranjeno družbo

»Vsi moramo biti dejaven del rehabilitacije in podpore ranjeni družbi,« zapiše papež Frančišek. Med različnimi oporniki, ki morajo podpreti novo gradnjo, so trije, ki jih po papeževem mnenju bolje od drugih znajo postaviti prav starejši: »sanje, spomin in molitev.« 

Bolniški duhovnik Miro Šlibar razlaga, da starejši, ki imajo več časa in so brez posebnih obveznosti, že s tem, kar so, zdravijo rane sveta. Strinja se s papežem, da je tudi za starejše zelo pomembno, da sanjajo. »Kar pomeni, da načrtujemo, sklepamo, skratka da je v nas želja po 'še več'. Ne pozabimo. Leta in bolezni mi ne smejo odvzeti zavesti, da sem koristen. Tovrstne sanje naj se nikoli ne prekinejo!«

Zgodovinsko gledano je človeštvo vedno potrebovalo starejše. FOTO: Tatjana Splichal.

Prav tako je po njegovem mnenju pomembno spominjanje. »Marsikoga sem v spremljanju v bolezni spravil v dobro voljo, ko sva se spominjala, koliko lepega je doživel v preteklih letih. Kar nehati ni mogel s spominjanjem. Radi se spominjajmo ljudi, odnosov, lepih srečanj, romanj ... To naj bo spodbuda za sedanje življenje, ko pogosto tožimo, da nič ne moremo, zakaj sploh še živimo. Veliko smo naredili, ne pozabimo na to. Tega bodimo veseli.«

In še zadnji papežev opornik pri podpori ranjene družbe: molitev. »Pogosto slišim od starejših, da ničesar ne morejo, razen da molijo,« pove Šlibar. »Toda, ali ni to najlepša služba, najlepše poslanstvo? Veliko konkretnih zadev jim priporočajmo v molitev. Njihova molitev naj rodi kak čudež, tudi tega, da bo kdo v vas prepoznal angela, kot je zapisal papež v pismu.« 

Postati blagoslov za druge

Miro Šlibar poudarja, da je smisel staranja »postati blagoslov za druge, čeprav ste priklenjeni na posteljo, voziček ali ničesar ne morete«. In kako se starati, da postanemo modri in blagoslov za druge? 

»Iz latinske besede 'sapiens', ki pomeni moder, izhaja 'sapere', kar pomeni okušati. Moder je potemtakem človek, ki rad okuša sebe, zato tistim, ki ga srečajo, ostaja dober okus. Človek, ki je zadovoljen s svojim življenjem in je v sozvočju s seboj, oddaja okus po svobodi, spokojnosti in vedrini,« pravi Šlibar in dodaja, da se sam skupaj s starejšimi s hvaležnostjo ozira v preteklost in z upanjem v prihodnost.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (30/2021).