Starec in strašna zver

Pred mnogimi, najbrž tisoč leti so ljudje veliko hodili peš. Hodili so in hodili, dokler niso prišli do cilja. Včasih pa ga niso dosegli, saj je nanje na poti prežalo veliko nevarnosti.
V neki vasi v Bengaliji je živel starček. Nekega dne je potoval z obiska pri sorodnikih. Zelo dolgo je že hodil, bil je utrujen, zato je počasi stopal po stezi. Pot ga je vodila skozi temne gozdove in prostrane travnike.
Nenadoma je starček ugledal tigra, ki mu je prihajal naproti. Ob pogledu na strašno zver se mu je naježila koža.
»Zdaj je po meni!« si je rekel. Zbežati ni imel kam. Pa tudi, kdo bi ušel krvoločni živali?

Toda glej, videti je bilo, da tiger starcu ne namerava storiti nič žalega. Počasi se je vlekel po poti proti starčku in sem ter tja dvignil glavo. Prišel je čisto blizu, se ustavil tik pred starcem in na široko odprl gobec. Tedaj je starec videl, da se je strašni zveri v grlo zapičila koščica. Odločno je z roko segel v žrelo in izdrl tujek. Tiger je veselo pomlaskal, zarjul, pomahal z repom in elegantno izginil v gozdu. Starec je presenečeno gledal za njim. Strah ga je zapustil in počasi je nadaljeval pot do doma.

Minilo je več tednov in mesecev. Nastopila je huda zima. Snežilo je in snežilo, da je starčevo kočo skoraj zamedlo. Starec je bil preskrbljen, toda zmanjkalo mu je moke. Zato se je moral podati na pot k mlinarju.
Hodil je in hodil. Nenadoma se je na gozdni jasi znašel iz oči v oči s tropom tigrov. Zlovešče so ga gledali in se mu počasi bližali.
»Zdaj je pa res po meni!« je vzkliknil starček. »Tem ne pobegnem!«
Tedaj se je iz tropa tigrov izločil eden, največji, najbrž njihov poglavar. Zarjovel je, da je starcu zaledenela kri v žilah. S počasnimi gibi je stopal vse bliže in bliže.
»Aha, njegova žrtev bom ...« je žalostno ugotovil starec.

Ko se mu je tiger približal, je starček v njem spoznal tistega, ki mu je pobral kost iz gobca.
»A, tako mi bo povrnil, kar sem mu storil! Dobrota je res sirota,« si je rekel starec.
Tiger je bil že čisto blizu starca, ko se je ustavil in s svojo mogočno glavo pomignil proti pajdašem. Obrnili so se in šli stran.
Ko ni bilo nikjer nobenega več, je tiger stopil bliže k starcu, počepnil, da se je starec lahko povzpel nanj, in ga odpeljal k mlinarju. Tam ga je počakal in odpeljal domov.

Od takrat sta bila starec in tiger velika prijatelja. In najbrž sta še zdaj. Ne, dobrota res ni sirota!

Članek je bil objavljen v Mavričnem zabavniku. Nanj se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!