Knjiga Katje Ferletič Stare jedi v novih loncih pripoveduje zgodbe o ljudeh in jedeh. V njej se prepletajo anekdote, opisi kulinaričnih navad in praznovanj iz tradicije širše Goriške, zlasti iz sovodenjskega, kraškega in vipavskega sveta.

V njej so zgodbe o osebah, predmetih in jedeh, v katerih se bo marsikateri bralec lahko prepoznal in ki mu bodo morda prebudile sladke in tople spomine iz otroštva, misli ter podobe, ki so v srcu žive in otipljive.


Opisi ljudi in jedi z natančnostjo in ljubeznijo

Avtorica, ki opisuje ljudi in jedi z natančnostjo in ljubeznijo, kakršno zmorejo samo rahločutne ženske, rešuje pozabe del našega sveta, ki v času spleta in družbenih omrežij počasi bledi, izgublja nekdaj močne obrise.

Avtorica je oseba, ki zna poslušati človeka, ki ga ima pred sabo, oseba, ki se zna vživeti v njegove misli in čustva, oseba, ki ima bogato domišljijo in ustvarjalno žilico, oseba, ki je zrasla iz klenih korenin na tleh, kjer so ljudje vajeni dela in ne najdejo miru, dokler ne speljejo do konca tega, česar so se lotili. Vse to je v knjigi zelo prisotno.


Knjiga je tudi spomenik domači zemlji in preprostim ljudem

Mlada avtorica, časnikarka pri Novem glasu, je z raziskovalno vnemo, potrpežljivostjo in empatijo več let zbirala življenjske zgodbe. Pri tem je odkrila svet, ki ga že pripadniki njene generacije v glavnem več ne poznajo.

Zgodbe obujajo svet in čas, ki ju več ni. Svet, ko je bilo življenje za večino ljudi na Goriškem bolj trdo in težko, »ko se je vse vrtelo počasneje«, bilo pa je tudi polno pristnih vezi in vrednot.

Pogovarjala se je s starejšimi osebami, zato je normalno, da še največ pripoveduje o času po drugi svetovni vojni, ko je družba tudi na Goriškem doživela presenetljiv vsestranski gospodarski in kulturni napredek.

Knjiga je tako tudi spomenik domači zemlji, koreninam, pa tudi »malim«, preprostim ljudem, imenovanim in neimenovanim pričam časa, ki ima svojo lepoto.