Živel je v Jeruzalemu, pravičen in bogaboječ mož, ki je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim (Lk 2,25). Že teh nekaj besed razodene, da gre za ponižnega moža, ki se ni postavljal v središče, saj je vedel, da tolažba in rešitev prihajata od Drugega. Imel je široko odprto in hrepeneče srce, zato je Sveti Duh v njem našel prostor in posluh. Prav Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je tako prišel v tempelj (Lk 2,26-27) in v Duhu je prepoznal Mesija, skritega v običajnem revnem otroku. Po razodetju si Simeon ni že vnaprej izdelal svoje ideje o zunanji podobi Mesija, zato ga je v svobodi prepoznal in sprejel v široko razprto naročje. V tem je našel velik mir: »(...) odpuščaš svojega služabnika v miru (...)« V Duhu je Mariji napovedal prerokbo, ki ni sladka, ampak odrešilna, kajti ob Odrešeniku se ne da ostati nevtralen; ali ga sprejmemo v vstajenje ali zavrnemo v padec.