Ob koncu 4. stoletja je britanski menih Pelagij v Rimu začel okoli sebe zbirati »krepostno elito« in pridigati skupini aristokratov. Na kratko povedano je učil, da zahvaljujoč človekovi svobodni volji vsak kristjan lahko doseže svetost s svojimi močmi.

Vlogo Božje milosti pri človekovem ravnanju in odgovoru Bogu je čedalje bolj postavljal na stranski tir. Njegov nauk je našel pristaše po katoliškem svetu, pa tudi nasprotnike; med tistimi, ki so se mu zoperstavili najbolj odločno, je bil sv. Avguštin. Na njegovo pobudo je koncil v Kartagini leta 418 zatrdil, da zaradi izvirnega greha brez Božje milosti nismo sposobni delati dobro, ter obsodil Pelagija in kogar koli, ki pravi, da lahko spoštujemo Božje zapovedi tudi takrat, ko milost ni dana. Tako ima pelagijanizem v Cerkvi status herezije.

Razprava o milosti se je nadaljevala skozi stoletja, še zlasti ob vzniku protestantizma (sola gratia). Katoliška Cerkev poleg prevladujočega pomena milosti spominja tud...