Nadaljevanje iz: Stanko Vuk, Emil Cesar, Trst, umor v ulici Rossetti [1]

Takole sem pisal leta 2004 (Demokracija, 22. in 29. 4. 2004). Emil Cesar je zapisal, da naj bi dr. Stanko Vuk dal nekaj izjav proti »beli gardi«. Toda tudi če so te njegove izjave resnične, bi avtorji morali upoštevati, da je bil zaprt od oktobra 1940 do februarja 1944, in da torej nikakor ni mogel dobro poznati zapletenih razmer v Sloveniji. Poleg tega so komunisti okoli njega spletali mrežo, ga snubili v svoje vrste in hkrati klevetali svoje politične nasprotnike. Po omenjenem medvojnem zapisu dr. Joža Vilfana (član pokrajinskega vodstva OF za Primorsko) naj bi mu Vuk celo dejal, da bo najprej napisal brošuro, »v kateri bi obračunal z 'goriško sredino'«.

Danica Tomažič in Stanko Vuk.

Izjavljal naj bi se proti »beli gardi«, odpravljal naj bi se v partizane

Kot rečeno, Vilfanove trditve so izjemno sporne, saj je svoj članek napisal zato, da bi za Vukov umor okrivil drugo stran. Cesar, pred njimi pa cela vrsta drugih publicistov, ki jih je zdaj Cesar veselo citiral in »nadgrajeval«, pa so Vilfanove trditve uporabili kot suho zlato. Čeprav je Cesar gradil na samih namigovanjih in domnevah, se je zelo trudil, da bi jih prikazal kot pomembne vire in dejstva. Svojo zgodbo je prikazal skozi 129 opomb oziroma virov, toda niti eden med njimi ni takšen, da bi imel pomembnejšo težo oziroma da bi potrjeval to, kar – tako ko nihče pred njim! – jasno in praktično od vsega začetka trdi, da je za Vukov umor kriva »plavogardistična« (liberalna) stran, ne pa komunistično-revolucionarna. Vuk naj bi se izjavljal proti »beli gardi«, odpravljal naj bi se v partizane, kar naj bi bil razlog, da so ga »nasprotniki« ubili. Toda viri za vse te trditve so šibki oziroma sporni.

V Trstu protirevolucionarna stran ni ustrelila nobenega »levičarja«

Cesar se seveda ni mogel izogniti temu, da takrat v Trstu in tudi v širši okolici protirevolucionarna stran ni ustrelila nobenega drugega »levičarja«, in da je bilo zato malo verjetno, da bi bil njena žrtev samo dr. Stanko Vuk, ki je bil za nameček celo eden vodilnih krščanskih socialistov na Primorskem. Zato so gradili na Vilfanovi insinuaciji, da mu je dr. Jazbec zagrozil s smrtjo. Jože Vidic, veliki konstruktor zgodb, je potem naredil zgodbo, kako so atentatorji (»plavogardistično« usmerjeni) prišli od drugod, z Gorenjske, samo enkrat in zato, da so pomagali dr. Jazbecu ubiti Vuka.

Pisal je s takšno ihto, da očitno sploh ni opazil, kako pretirava

Cesar je svoj konstrukt pisal s takšno ihto, da očitno sploh ni opazil, kako pretirava. Na strani 56 je tako zapisal: »Tudi tretji član /atentatorske/ skupine je znan. Bil je tisti 'neznanec', ki je govoril v 'spakedrani italijanščini, v tržaškem narečju'. To je bil dr. Ernest Jazbec. Bil je razvpit in nevaren.« Kot vidimo Cesarju ni bilo dovolj, da je »identificiral« dr. Jazbeca kot tretjega člana skupine, pri čemer seveda ni navedel niti tako spornih virov, kot jih je nenehno navajal drugje v besedilu, ampak je o Jazbecu, da bi ga še bolj demoniziral, kar »meni nič tebi nič« zapisal, da je bil »razvpit in nevaren«. Dr. Jazbecu je pripisal celo, da je »verjetno grozil tudi« neki družini na Opčinah, kar naj bi bilo zapisano v nekem »poročilu okrožnega odbora SPŽZ za Trst«. Cesarju je prav prišel vsak drobec, pri tem pa se ni prav nič oziral na to, ali ima kakšno težo ali verodostojnost. Če so ga napisale »afežejevke«, kot v tem primeru, potem jo očitno že ima.

Pri komunistični propagandi jih integriteta ni zanimala

Privoščil si je celo »pesnjenje« z nekakšno primerjavo, s katerim umorom na Gorenjskem (po Vidičevih opisih seveda) je bil podoben umor v Trstu. Prav tako so nemogoči njegovi zaključki, da so npr. dr. Tine Debeljak, ko je po Vukovi smrti pisal o njem, ali časopis Jutro, ko je objavil o njem osmrtnico, »dobro vedeli, kaj se je zgodilo v Trstu in kdo so bil povzročitelji zločina!« Ni mi jasno, kako se lahko danes nekdo podpiše pod takšne trditve, kaj trditve, pod celoten tak tekst, kot je ta Cesarjev. V času komunističnega režima so to na veliko počeli, saj so vedeli, da nanje ne bo odziva. Zdaj pa bi od takšnih avtorjev pričakovali, da bodo bolj pazili na svojo integriteto.

Komunisti so Iva Brica iz Dornberka, velikega narodnjaka, ki so ga preganjali že Italijani, umorili zelo zgodaj, 2. junija 1943. VIR: Renato Podbersič ml.

Komunisti so Iva Brica iz Dornberka umorili 2. junija 1943

Naj dovolj jasno zapišem naslednje. Vsi, ki se ukvarjamo z našim medvojnim časom, vemo, kakšne so bile razmere na Primorskem oziroma natančneje na Tržaškem februarja 1944, v času umora dr. Stanka Vuka, žene Danice in dr. Zajca. Protirevolucija tam ni izvajala maščevalnih umorov in »črne roke« tam ni bilo. Tam so bile predvsem razne komunistične oziroma revolucionarne organizacije. Med njimi tudi razvpiti Vos, ki je že od poletja 1943 v ne tako oddaljeni Vipavski dolini opravljal številne krute umore, med drugim umor Iva Brica 2. junija 1943 iz Dornberka, ki je bil morda še pomembnejši protifašist in narodnjak, kot Vuk. Italijani so ga zaradi njegove narodnostne dejavnosti zasledovali vsa trideseta leta in ga celo dvakrat konfinirali na jug Italije. Prav gotovo bi bil po vojni narodni voditelj v svoji vasi. Kot takšnega so se ga bali in ga spravili s sveta. V času svoje nekajdnevne vladavine v Vipavski dolini po italijanski kapitulaciji, so komunisti uprizorili pravi pokol nad nedolžnimi, vernimi in narodno zavednimi Slovenci. Briceva narodno zavedna družina jim je bila očitno neizmerna ovira na poti na oblast.

18. septembra 1943 so v Prvačini ugrabili dve Bricevi sestri, Angelo Zorn in Jožefo Sulič, Jožefinega moža Andreja Suliča, ter njuni dve hčerki 22-letno Zorko in komaj 14-letno Marijo ter jih umorili nad vasjo. Ko so jih sorodniki prenesli na pokopališče, so na nagrobnik med drugim napisali: »Naše roke niso umazane od krvi!« Toda napis je bil prehuda obtožba rdečih zločincev, zato so ga raje izklesali, kot da bi jim razbili cel spomenik. Že veliko pred tem, 3. aprila 1943, so partizani v Kamnjah nad Vrtovinom umorili dekle, šiviljo Antonijo Vodopivec.

Angelo Brecelj iz Žapuž pri Ajdovščini so partizani umorili 12. julija 1944.

Partizani umorili Frančiško Slejko in 16-letno hčerko Jožico

13. oktobra 1943 so partizani odgnali v smrt tri Blažičeve brate iz Vrtoč pri Mirnu (Avguštin, Jože, Karel Blažič) in Marijo Blažič, hčerko najstarejšega, Avguština. Njihov grob je ostal neznan. 10. novembra 1943 so iz Mirna odgnali prof. Cirila Šinigoja, Bogomila Klančiča in Venčeslava Štanto, štiri dni kasneje pa še Vero Lestan in Alojza Rusjana. Vso peterico so umorili pri Renčah.

14. decembra 1943 so komunistični vosovci v Malovšah pri Črničah ugrabili Stanislava Cigoja in ga umorili nad Stomažem (Anton Kosovel, Zemlja, rod, kri, Borec, str. 47–283). 24. decembra 1943 so partizani na Ravnah nad Črničami pri družini Slejko (p. d. Kaplanovi) ugrabili mamo Frančiško Slejko in 16-letno hčerko Jožico, obe so umorili (Kosovel, Borec, str. 129–130). Malo zatem, januarja 1944, so v istih Ravnah ugrabili petčlansko družino italijanskih kolonov Peculin (Kosovel, Borec, str. 130), najmlajši, ki je imel 12 let, je hodil vsak dan ministrirat v župnijsko cerkev, jih ubili na polju pod Osekom in površno zakopali.

Marto Terčon iz Slivnega pri Nabrežini so partizani umorili 27. maja 1944 nad Vipavsko dolino.

Partizanski umori žensk

2. januarja 1944 so na Predmeji umorili Zofijo Petkovšek iz Gorenja pri Bukovju pri Postojni (Kosovel, Borec, str. 145–148). Sredi marca 1944 so partizani v Orehovljah pri Mirnu ugrabili in umorili Marijo Škvarč (doma je bila na Colu nad Ajdovščino). 30. aprila 1944 so v Slivnem pri Nabrežini ugrabili Marto Terčon in jo 27. maja 1944 umorili pri Vrabčah nad Vipavsko dolino.

12. julija 1944 so v Žapužah pri Ajdovščini ugrabili štiri člane Brecljeve družine, očeta Jožefa Breclja, 12-letnega sina Martina ter hčerki Angelo in Marico. Umorili so jih ob Branici. Menda ni treba posebej razlagati, da je šlo za narodno zavedno in verno družino. Itd.

Na Primorskem je začel ubijati komunistični »narodni heroj« Janko Premrl - Vojko – že leta 1942. Kip na Nanosu. FOTO: Ivo Žajdela

Na Primorskem je začel ubijati komunistični »narodni heroj« Janko Premrl - Vojko

Pravzaprav je na Primorskem oziroma v Vipavski dolini z umori začel tisti, ki je bil kasneje razglašen za narodnega junaka in po katerem se še danes imenujejo šole, ulice in še marsikaj: Janko Premrl - Vojko. Čisto nič drugače ni bilo, kot po ostalih predelih Slovenije. V noči na 11. april 1942 je Janko Premrl - Vojko s svojo 12-člansko partizansko četico obkolil hišo družine Lavrenčič v Vrhpolju pri Vipavi. Tam so streljali na očeta Andreja, ki je bil ranjen v glavo, in sina Jurija Lavrenčiča, ki so ga zadeli v prsi. Oba so prepeljali v bolnico v Gorico. Tam je sin umrl, očetova rana pa ni bila smrtna.

Tudi po vojni je na Primorskem, predvsem v Trstu, ugrabljala ljudi in jih morila samo »rdeča roka«, najprej Ozna, potem pa Udba. Maja 1945 so v Trstu ugrabili Zorka Ščuko, enega voditeljev ilegalnega slovenskega narodnega odpora proti fašističnemu režimu, prepeljali so ga v Ljubljano in tam po 11. avgustu umorili (Marija Ščuka Kerže, Moj oče, Gorica, 2008).

Ozna je 26. oktobra 1945 ugrabila Ivana Martelanca in to kar skupaj z njegovo ženo. Dan kasneje je ugrabila Izidorja Martinjaka, ki pa so ga kasneje kot edinega ugrabljenca izpustili.

Dr. Albin Šmajd, eden najvišjih predstavnikov medvojne protirevolucije v Ljubljani je prišel v Trst konec septembra 1945. Februarja 1946 so ga pripadniki Ozne v Trstu ugrabili in ga približno teden dni zasliševali v Ljubljani. Marca 1946 so ga v Ljubljani umorili.

Tudi po vojni so komunisti v Trstu izvajali zločine

Potem ko je konec septembra 1945 prišel v Trst dr. Albin Šmajd, eden najvišjih predstavnikov medvojne protirevolucije v Ljubljani, lahko domnevamo, da je komunistična »varnostna služba« v želji po uničevanju političnih nasprotnikov takoj začela načrtovati njegov umor. To ji je uspelo 22. februarja 1946. V Trstu se je hotel ustaliti tudi Miloš Stare, še eden visokih predstavnikov SLS, ki se je skoraj ves čas vojne moral v Ljubljani skrivati pred obema okupatorjema, pred tujima in predvsem pred komunisti. Konec oktobra 1945 ga je Ozna poskušala ugrabiti, vendar ji je akcija spodletela. Prav tako ji 10. januarja 1946 ni uspela ugrabitev Draga Petkovška, medvojnega urednika domobranskega glasila Vipavec. Ugrabitev je preprečila zavezniška policija in aretirala dva ugrabitelja, Ivana Saksido in Ermina Bratuža, ki so jima potem v Gorici celo sodili.

Komunisti so v Trstu uničevali tudi slovensko šolstvo

9. decembra 1945 je Ozna uspela ugrabiti Vinka Koširja. Kmalu po Šmajdu so v Trstu poskušali ugrabiti Franca Šopjanca, vendar jim ni uspelo. Štiri ugrabitelje so zavezniki celo aretirali. Junija 1946 je Udba ugrabila zdravnika Passalacqua, ki je bil na nujni zdravniški poti v Dolini. Marca 1947 je v Komnu ugrabila Mirana Engelmana, ki se je aprila 1946 uspel rešiti iz udbovskega zapora. Ponoči 31. avgusta 1947 so pri Kobaridu ugrabili Andreja Uršiča, urednika Demokracije, ga pretihotapili v Ljubljano, kjer je za njim izginila vsaka sled. Takrat so ugrabili tudi Ferdinanda Kalina, prav tako predstavnika SDZ.

V Trstu je komunistična politična policija ugrabljala in ubijala tudi hrvaške emigrante (npr. 17. avgusta 1945 v Trstu Marina Martinčiča, begunca iz Pirana). Seveda so hoteli ubiti tudi druge politične emigrante v Trstu. Skoraj gotovo prof. dr. Srečka Barago, ki je v okviru ZVU organiziral povojno šolstvo v Trstu, vendar so ga zavezniki ves čas stražili. Da bi preprečili organiziranje slovenskega šolstva – ker tega pač niso hoteli početi sami – so komunisti na vse mogoče načine ovirali organizacijo šolstva s strani nekomunistične strani. Na prof. Mizerita so celo streljali in ga hudo ranili. Zaradi tega komunističnega nasilja so zato morali mnogi Slovenci, ki bi drugače lahko zelo obogatili tržaško in goriško, reševati svoja življenja ter preživetje iskati daleč od domovine. Medtem so Italijani pridno organizirali svoje šolstvo.

Dr. Aleša Stanovnika, enega vodilnih predvojnih krščanskih socialistov, so 22. maja 1942 aretirali Italijani in 2. junija ustrelili v Gramozni jami ob pokopališču Žale v Ljubljani. Bil je velik oporečnik komunističnega nasilja.

»Komunistični« zgodbi dr. Aleša Stanovnika in dr. Stanka Vuka

Po Primorskem je morila le »rdeča« vosovska (oznovska, udbovska) roka. Popolnoma nelogično bi bilo, po vsem tem, kar vemo danes, da bi se tam znašla tudi »črna roka«, ki naj bi za nameček ubila le krščanskega socialista dr. Vuka in nikogar drugega.

Dr. Aleš Stanovnik in dr. Stanko Vuk sta bila krščanska socialista. Bila sta izobražena, oba z doktoratom, oba že izven mladostniške dobe, kot formirani osebnosti torej, oba sta bila velika narodnjaka, domnevno pa tudi demokrata. Obeh so se komunisti lahko zelo bali, saj se zagotovo ne bi strinjala s komunističnim nasiljem in ne z diktaturo. Bila sta diametralno nasprotje dveh drugih doktorjev, Vilfana in Breclja, ki sta se z vsem žarom vpregla v voz revolucije. Med drugim pomembno nastopata tudi v Stanovnikovi in Vukovi zgodbi. Tu moram končati, čeprav bi bilo treba še veliko povedati.

Tako sem o umorih Aleša Stanovnika in Stanka Vuka pisal pred 20. leti, leta 2004. Potem pa je leta 2015 in 2016 Martin Brecelj iz Trsta poglobil v literaturo in predvsem arhive, zbral izjemno število indicev in posrednih dokazov ter napisal eno najboljših knjig (Anatomija političnega zločina, založba Mladika, Trst, 2016) po demokratizaciji Slovenije. O njegovih dognanjih pa v nadaljevanju.

Ivo Žajdela, Rdeča roka, Demokracija, 29. 4. 2004Nadaljevanje v: Martin Brecelj: Stanko Vuk, Trst, umor v ulici Rossetti [3]

1/9