Kdo je 10. marca 1944 v Trstu ustrelil dr. Stanka Vuka, njegovo ženo Danico Tomažič in dr. Draga Zajca? To vprašanje do danes /leta 2004/ ni razrešeno in je bilo v preteklosti predmet številnih ugibanj in špekulacij. Pred časom je na to temo napisal obširni članek literarni zgodovinar Emil Cesar. Ker je njegovo pisanje strupen konstrukt, nevreden današnjega časa, naj nanj vsaj opozorim.

Oktobra 1940 so ga fašisti zaprli

Stanko Vuk se je rodil leta 1912 v Mirnu pri Gorici. Po končani trgovski akademiji je v Benetkah študiral politologijo in diplomatske vede in leta 1938 doktoriral s temo o narodnih manjšinah v Jugoslaviji. Po študiju se je zaposlil v knjigarni in založbi v Trstu. Pisal je pesmi in pisateljeval ter objavljal v različnih revijah. Bil je iz krščanske družine, zato je bil svetovnonazorsko krščanski socialist.

Junija 1940 se je poročil z Danico Tomažič, sestro komunista Pina Tomažiča. Oktobra istega leta so ga fašisti aretirali. Na drugem tržaškem procesu je bil med 60 obtoženci, obsodili so ga na 15 let ječe, zaradi protifašističnega delovanja, širjenja slovenskih knjig, izdajanja dijaških listov, vohunstva in prevratništva. Svaka Pinka Tomažiča so obsodili na smrt in ustrelili. Zaprt je bil v Fossanu v Piemontu. Po kapitulaciji Italije so ga po posredovanju Rdečega križa Nemci februarja 1944 izpustili. Od tu naprej je njegova zgodba znana samo iz komunističnih virov. 10. marca 1944 so ga v stanovanju v Trstu, v ulici Rossetti, skupaj z ženo Danico in naključnim obiskovalcem dr. Dragom Zajcem ustrelili neznanci. Kdo so bili ti neznanci je vse do danes predmet različnih domnev in špekulacij.

Stanko Vuk in Danica Tomažič.

Konstrukt in špekulacija Emila Cesarja

Eno od takšnih špekulacij, verjetno najhujšo doslej, si je privoščil literarni zgodovinar Emil Cesar v skoraj petdeset strani dolgem sestavku Umolknil je trs (Borec, 2001, št. 591–593). To ni bil članek iz časa komunističnega režima, do leta 1990, ampak krepko po demokratizaciji. Članek je Cesar napisal izključno zato, da bi z njim za trojni umor okrivil tako imenovano plavogardistično (liberalno) stran in da bi s tem izključil možnost, da so ga storili komunisti. Čisto vse v članku je podrejeno dokazovanju te teze, zato je članek en sam konstrukt in špekulacija.

Sestavek je Cesar zgradil na množici različnih virov in mu s tem poskušal dati videz poglobljenosti in temeljitosti. Vendar branje hitro pokaže, da je s to množico različnih virov predvsem manipuliral, saj je ključne podatke nalašč črpal iz različnih virov, čeprav podrobnejši pregled pokaže, da ti izvirajo le iz enega ali dveh osnovnih virov.

Diskvalifikacijski besednjak Emila Cesarja

Toda Emil Cesar je svoj sestavek pričel v maniri najboljšega propagandista. Začel je z razmišljanjem o slovenski politični policiji po septembru 1943 v Ljubljani. Pri tem je uporabil prosluli diskvalifikacijski besednjak ter omenil »gestapovsko-klerofašistično vlado, bolj klerofašistično kot gestapovsko«, ki da je bila »grozeča, glasna in nasilna«. »To je bil čas, ko so maskirani ljudje vdirali v stanovanja in morili ljudi drugačnega političnega prepričanja in ko so se na zidovih pojavljali zgovorni ter grozeči črni odtisi človeške dlani, znaki 'črne roke'«, je zapisal, in dodal, da je bil to čas, »ki ni poznal milosti, oznanjal je samo nasilje in smrt«.

Stavba v ulici Rossetti v Trstu, kjer sta stanovala Stanko Vuk in Danica Tomažič, tu so ju 10. marca 1944 trije »neznanci« umorili.

Emil Cesar o zločinih komunistov pred jesenjo 1943 »ni vedel« nič

V takšno posodo je Emil Cesar, literarni zgodovinar, ki po vojni ni delal nič drugega kot pisal knjige in sestavke o partizanskem pesništvu, položil svojo zgodbo o dr. Stanku Vuku. Z bombastičnimi besedami je prikazal domobransko politično policijo iz leta 1944 in zanj je v tistem vojnem času obstajala le ta. Zanj komunistične revolucije, ki je protirevolucijo in to policijo povzročila, ni bilo, prav tako ne Vosa in njenega sistematičnega ubijanja političnih nasprotnikov od avgusta 1941 do septembra 1943, ne pobojev celih družin (leta 1942 najmanj 28 družin). Zanj ni bilo neizmerno strupene komunistično-partizanske propagande, kot tudi ne pobojev čez 600 vojnih ujetnikov jeseni 1943, med njimi 28 ranjencev na Turjaku. Nič od tega, samo početje domobranske politične policije iz leta 1944 pozna, ki je nastala dve in tri leta potem, ko so vosovci in partizani množično ubijali drugače misleče Slovence, najprej v Ljubljani, potem pa tudi drugod po Sloveniji (leta 1942 najmanj tisoč).

Cesar je presegel »učitelja« Vidica

Omenil je celo primer političnega policista Resbergerja, ki da so mu (kdo?) dokazali, »nasilje nad zaporniki« in ga zato deportirali v nemško koncentracijsko taborišče. Katerega od komunistično-partizanskih krvnikov, ki so mučili in ubijali ujetnike, so kam poslali!? Kakšna pošastna mučenja so izvajal partizani leta 1942 (in tudi kasneje), pa so »sankcionirali« samo dva ali tri, ki so se spremenili v notorične morilce. Emil Cesar pa svoj sestavek o tem, kdo je ubil Stanka Vuka in njegovo ženo leta 1944 v Trstu začne s strupenim napadom na domobransko politično policijo, zato seveda, da bi imel pri svojem nadaljnjem dokazovanju krivde lažje delo. Na takšen način pišejo samo najbolj okoreli propagandisti in klevetniki. Eden od takšnih je bil Jože Vidic in ni naključje, da je Cesar svoje besedilo v veliki meri naslonil na njegovo pisanje. Toda svojega »učitelja« je tokrat celo presegel.

Raje se je naslonil na literaturo, kot na stvarne vire

Cesar je že na začetku usmeril svoj prst v domnevnega storilca. Ko je omenil, da je bilo o tej temi doslej narejenih več raziskav, je zapisal: »vse pa so si bile edine: zaradi svojega sklepa, da se pridruži partizanom, so Vuka ubili politični nasprotniki«. Morda res »vse« ciljajo v to smer, čeprav si še zdaleč niso bile vse »edine« glede tega, vendar treba vsaj dodati, da so ti zapisi prišli izpod levičarskih rok, izpod »desne roke« pa ni nobenega, saj so jih levičarji ubili.

Če bi hotel postaviti v pravo luč vse Cesarjeve sporne trditve, ki jih je napisal na skoraj petdesetih straneh, bi rabil najmanj toliko prostora. To pa seveda ni mogoče, zato naj opozorim samo na nekatere elemente njegovega pisanja. Omenil sem, da je svojo pripoved napisal tako, da izgleda, kot da jo je gradil na množici različnih virov. Toda tu je naredil eno prvih velikih napak. Leta 1986 je izšla knjiga tržaškega pisatelja Fulvia Tomizze Mladoporočenca z ulice Rossetti, ki je v celoti namenjena zgodbi zakoncev Vuk. Prav neverjetno je, da se je Cesar izredno veliko skliceval na to knjigo oziroma je povzemal in celo citiral Tomizzove trditve. Najprej, Tomizza je svojo literarno zgodbo zgradil izključno na znanih, v veliki večini slovenskih virih, zato ni bilo nobene potrebe, da je Cesar gradil na njegovih formulacijah. Drugič pa, Tomizza je seveda, ker je pisal roman, marsikaj obrnil po svoje, poleg tega pa se je glede iskanja krivca postavil na »levo« stran.

Tretji umorjeni v stanovanju Stanka Vuka in Danice Tomažič v ulici Rossetti v Trstu je bil Zajc Drago.

Delanje občutka množice virov

Toda še večjo manipulacijo si je Cesar privoščil glede ključnega dela zgodbe, da je Vuk skupaj z ženo nameraval v partizane in da je zato trojni umor izvršila politično nasprotna stran. Pri tem se je veliko skliceval predvsem na dve zgodbi, ki sta jo sestavila Jože Vidic in Miran Košuta. Cesar je raje kot na »primarnem viru« gradil na »sekundarnih« virih. »Primarni« vir je namreč članek dr. Joža Vilfana, ki ga je objavil slabe tri tedne po Vukovi smrti, 28. marca 1944 v primorski izdaji Kmečkega glasa. Čeprav je Vidic natančno (z narekovaji) citiral iz tega Vilfanovega članka, je Cesar kot vir raje navajal Vidica. Očitno je to počel le zato, da bi bralcu dal občutek, da gradi na množici različnih virov. Vilfana je na drugih mestih namreč posebej omenil.

»Primorska« komunista Aleš Bebler in Joža Vilfan

Najprej, kdo je bil dr. Joža Vilfan? Član komunistične partije je bil že od leta 1934 in v drugi polovici tridesetih let je opravljal pomembno propagandno dejavnost za komuniste. Vodstvo revolucije ga je poleti 1943 poslalo na Primorsko, kjer je bil član pokrajinskega vodstva OF za Primorsko in podpredsednik »Pokrajinskega narodno-osvobodilnega sveta za Primorsko«. Leta 1944 je bil ob Alešu Beblerju vodilni komunistični funkcionar na Primorskem. Štiri dni po trojnem umoru v Trstu je OK VOS za Trst poslal centrali primorske VOS pismo, v katerem med drugim piše, da je »ljudstvo« v mestu »precej vznemirjeno zaradi tega tragičnega pogina. Bojimo se, da ne bi belogardisti izrabili te prilike in vrgli na nas to ker se širijo nekatere govorice, da so jih partizani radi izdajstva.« Pisec je še dodal, da je ta dogodek »velikega političnega pomena«.

Vilfanov »propadli dr. Jazbec, vodja z gestapom zvezane izdajalske bande«

Cesar pa je zapisal: »Nasprotnikom je z govoricami o partizanski krivdi uspevalo ustvarjati zmedo le kratek čas, dokler ni prepričljivo spregovorilo narodnoosvobodilno časopisje.« In res, že dvanajst dni po dopisu tržaške VOS je v primorski izdaji Kmečkega glasa dr. Joža Vilfan »prepričljivo«, kot pravi Cesar, spregovoril o Vukovi zadevi. Napisal je, da se je Vuk odločil za partizansko stran, da se jim je namenil pridružiti in da se je zaradi tega celo sešel z njim. Vilfan je bil takrat seveda prekaljen propagandist in prav propaganda je bila, če že ne najpomembnejši, pa vsaj drugi najpomembnejši faktor uspeha revolucionarnega projekta. Vilfan je vedel, da mora s prstom pokazati na nekoga na »nasprotni« strani, zato je med drugim zapisal: »Propadli dr. Jazbec, vodja z gestapom zvezane izdajalske bande, mu je zagrozil s smrtjo, njemu in njegovi ženi, ter svojo grožnjo tudi izpolnil ...«. Iz tega Vilfanovega »pričevanja« je povojna komunistična publicistika naredila veliko zgodbo o dr. Ernestu Jazbecu in njegovi krivdi za umor. To so lahko počeli, ker je bil Jazbec mrtev; pa tudi če ne bi bil, so imeli pri svojih pisanjih (konstruktih) neomejeno svobodo in moč. Napisali so vrsto strupenih zgodb, ki so bile pogosto zgrajene na nemogočih sklepanjih in trditvah. Med njimi je prednjačil Jože Vidic in prav nanj se je Cesar močno naslonil.

Dr. Ernest Jazbec (1913–1945) je med nemško zasedbo Primorske na Tržaškem organiziral slovensko (nekomunistično) šolstvo.

Kdo je bil dr. Ernest Jazbec?

Tu seveda ne morem iti v podrobnosti. Zato naj le omenim, kdo je bil dr. Ernest Jazbec. Rojen je bil leta 1913 v Svetem pri Komnu. Bil je pravnik in imel opravljen doktorat. Celo nasprotniki, ki so ga grdo okrivili glede Vukove zadeve, so morali zapisati, da je bil velik narodnjak, da je bil v začetku leta 1944 organizator slovenskega šolstva na Tržaškem, da je osebno s šolskih stavb odstranjeval italijanske table z napisi Scuola (šola) in da se je odločno boril za slovensko šolo. Leta 1944 je sodeloval z Vladimirjem Vauhnikom oziroma v njegovi obveščevalni organizaciji, ki je delovala za angleško obveščevalno službo. Jeseni so organizacijo Nemci odkrili in nekatere člane aretirali, med njimi voditelja Jožeta Golca, nato pa še Jazbeca. Golca so ubili v tržaški Rižarni aprila 1945, Jazbeca pa so novembra 1944 odpeljali v taborišče Ebensee, podružnico Mauthausna, kjer je umrl po koncu vojne, 22. maja 1945, domnevno zaradi izčrpanosti in bolezni. Morda se je iz taborišča celo vrnil in so ga umorili doma, komunisti seveda.

Dr. Ernest Jazbec v Cesarjevi pisariji nastopa kot izrazit negativec

Jazbec je bil torej mrtev, zato so ga povojni komunistični propagandisti lahko na osnovi Vilfanove insinuacije naredili za izrazitega negativca in krivca za Vukov umor. Toda, niti glavni med njimi, Jože Vidic, si ni privoščil, da bi mu pripisal direktno sodelovanje pri umoru, čeprav je to v svojih knjigah v drugih primerih na veliko počel. To je zdaj, potem ko je poteklo deset let po demokratizaciji (2001 v Borcu) in ko bi pričakovali, da bodo publicisti vedno bolj zavezani resnici, z neverjetno lahkotnostjo storil Emil Cesar. Dr. Ernest Jazbec v njegovi pisariji nastopa kot izrazit negativec, nasilnik ter kot voditelj in neposredni sodelavec pri trojnem umoru na ulici Rossetti. In Cesarjev štirideset strani dolgi konstrukt je nastal iz povsem nedokazanega namiga dr. Joža Vilfana, ta pa ga je takoj po atentatu napisal za potrebe propagandne vojne. Zanimivo, da tudi v Cesarjevi oziroma Vukovi zgodbi nastopata dr. Joža Vilfan in dr. Marijan Brecelj. Oba sta namreč nastopala tudi v zgodbi o dr. Alešu Stanovniku. V obeh primerih sta odigrala pomemben delež, tako da sta se tako Emil Cesar kot Janez Stanovnik opirala na njuno »pričevanje«. Tako Vilfan kot Brecelj sta v komunistično-revolucionarnem taboru naredila strmo in mogočno kariero.

Ivo Žajdela, Cesarjeva oblačila, Demokracija, 22. 4. 2004Nadaljevanje v: Stanko Vuk, Emil Cesar, Trst, umor v ulici Rossetti [2]

1/5