Med vojno so ga kot najstnika vpoklicali za kopanje rovov za umikajoče se Nemce, kasneje pa Rusi za vodnika za istimi linijami jarkov. Takoj po vojni so ga, kot takrat vse mladeniče, novi oblastniki mobilizirali. Bil je v »partizanski brigadi«, ki je obnavljala deloma porušeni železniški most na Ptuju. Po opravljenem delu je bil miličnik v Ljutomeru, kjer je skrbel za red. Verjetno mu je škodilo, da je hodil v cerkev. Takrat na območju Razkrižja in Štrigove še ni bilo meje med Slovenijo in Hrvaško. Ker je kazalo, da bo to območje pripadlo Hrvaški, je s prijatelji po zidovih pisal parole v prid Sloveniji. Njegov brat Martin Šajnovič je bil poveljnik zapora v Ljutomeru, vendar se je zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom julija 1946 umaknil v ilegalo. Kmalu se mu je pridružil brat Stanko in še drugi. Nastala je skupina Matjaževe vojske oziroma križarjev. Septembra 1947 so se zaradi nasilja Udbe morali umakniti v Avstrijo. Tam je bil Stanko v zbirnem taborišču za begunce, leta 194...