Zavetnik: Poljske, študentov, umirajočih in proti očesnim boleznim

Atributi: lilija, razpelo, rozni venec in Marijina podoba

Poljski svetnik in zavetnik mladine je bil sin plemiških staršev. Že v otroških letih je bil tako sramežljiv, da ga je kar rdečica oblila, če je le slišal nespodobno besedo. Štirinajst let starega so poslali starši z bratom Pavlom na Dunaj v šole. Tam je stanoval v hiši nekega luteranca. Ko je nekoč hudo zbolel, gospodar ni pustil duhovnika v hišo, da bi bolniku prinesel obhajilo. Tedaj se je zatekel k sv. Barbari in pripovedujejo, da mu je svetnica v zamaknjenju v spremstvu dveh angelov prinesla sv. popotnico.

Stanislav tedaj ni umrl. Po tistem ga je začelo vleči k jezuitom. Brat Pavel, ne sicer zloben, vendar pa ves posveten, ga je vedno navajal na posvetna pota. Stanko je odgovarjal: »Za nekaj višjega sem se rodil.« In ostal je stanoviten, dasi je od brata zaradi tega moral preslišati marsikatero grenko, celo trpeti udarce. Ko je nekoč brat spet z njim prav grdo ravnal, mu je Stanislav zagrozil, da bo pobegnil. »Le pojdi, kamor hočeš,« ga je zavrnil Pavel. Stanislav je porabil to priložnost, da bi uresničil svoj sklep in stopil v Družbo Jezusovo. Preoblekel se je v kmečkega fantiča in se odpravil peš na dolgo pot v Augsburg k provincialu jezuitskega reda v Nemčiji, sv. Petru Kaniziju. Ta pa se ga je bal sprejeti, ker je vedel, da bi starši ugovarjali. Zato je šel Stanislav v Rim k sv. Frančišku Borgiu, generalu reda.

A le deset mesecev je bil jezuitski novinec. Na veliki šmaren 1568 je umrl, star še ne osemnajst let, kakor je bil sam prej napovedal. Na smrtni postelji so ga sobratje vprašali, ali je pripravljen umreti. Odgovoril je s psalmistom: »Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno!« Izgovarjajoč sveti imeni Jezus in Marija, ki ji je rekel »moja mati«, je izdihnil svojo dušo.

»Živeti hočem, kakor je Bogu všeč; ali je to drugim všeč ali ne, tega mi ni mar« (sv. Stanislav).

Pogosto ga kažejo z detetom Jezusom, kar naj bi kazalo na njegova videnja.

Goduje 13. novembra.


Stanislav Kostka, vzornik mladine

Domača vzgoja k pobožnosti, sramežljivosti in zmernosti je pri sv. Stanislavu Kostki obrodila bogate sadove. Oče je opazil, da ima nadarjeni Stanislav prirojen čut za diplomacijo, zato je sanjal, kako bo nekoč velika osebnost v javnem življenju Poljske. Skupaj z bratom in domačim učiteljem Bilinskim ga je poslal študirat na Dunaj. Tu so vsi trije sprva prebivali v jezuitskem konviktu za plemiče, šolali pa so se v njihovem kolegiju. Stanislavu, ki je že prej gojil posebno pobožnost do Matere božje in se zavzemal za čistost v vseh pogledih, je zavod zelo ugajal; bil je vnet kongreganist in član bratovščine sv. Barbare, ki je gojila češčenje sv. evharistije. Z vladavino novega cesarja Maksimiljana II. pa so se razmere za jezuite zelo zaostrile. Kolegij so sicer še obdržali, morali pa so zapreti zavod. Stanislav in njegova tovariša so se bili tako prisiljeni naseliti v hiši nekega protestanta. Brat Pavel in učitelj Bilinski sta začela zlorabljati »svobodo«, veseljačiti in se norčevati iz Stanislava, ki je ostal trden in zvest veri in svojim načelom. Velikokrat je bil pretepen, zlasti kadar sta ga veseljaka pozno ponoči našla v kotu sobe pri molitvi. Te razmere so na njem pustile posledice, tako hude, da so vsi pričakovali, da bo podlegel bolezni. Po čudežu pa je ozdravel in začel razmišljati o vstopu v jezuitski red. Tu pa je naletel na veliko oviro: ker so se avstrijski in nemški jezuiti bali nasprotovanja in zamere njegovega vplivnega očeta, je moral na priporočilo Petra Kanizija oditi v Rim. Preoblečen v preprostega kmečkega fanta se je izmuznil bratu, ki ga je zasledoval, in bil po dolgi poti in zapletih konec oktobra leta 1567 sprejet v noviciat pri sv. Andreju na Kvirinalu v Rimu. Šele tu je resnično zaživel, a ne za dolgo. Pogumno je kljuboval nasprotovanju očeta, ki mu je grozil z ječo, a si obenem tudi »izmolil« bolezen in smrt. Nenadna mrzlica ga je položila v posteljo, na Marijin največji praznik pa ga je Gospod vzel k sebi. Glas o njegovi svetosti je bliskoma obšel svet, začeli so se dogajati čudeži; najprej ta, da sta se brat Pavel in učitelj Bilinski spreobrnila in zresnila.


Ime: Ime je slovansko, sestavljeno je iz glagola stati – »stani« v pomenu »postani« in korena – »slav« v pomenu »slaven«.

Rodil se je 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji na Poljskem,
umrl pa 15. avgusta 1568 v Rimu.

Družina: Oče Ivan Kostka je bil ugleden plemič, senator poljskega kraljestva in vojaški poveljnik. Z ženo Marjeto Dobrin Kryska sta imela pet otrok, štiri sinove in hčer. Najstarejši je bil Pavel, drugi za njim pa Stanislav.

Zavetnik: Poljske, Varšave, Poznana, Lublina, Lemberga in Gniezna; študentov, novincev jezuitskega reda; je priprošnjik proti sklepnim zlomom, očesnim boleznim in vročici.

Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo v obleki italijanskih jezuitov, v plašču s stoječim ovratnikom. Njegovi atributi so lilija, križ, rožni venec in Marijina podoba; pogosto je prikazan tudi z Detetom Jezusom v naročju.

Beatifikacija: Razglašen za blaženega l. 1670, za svetnika 21. junija 1726.

Goduje: 13. novembra.