Dokument »Fiducia supplicans« je v zadnjem mesecu dvignil ogromno prahu in polemik. Stališče, ki ga je zapisal dr. Ivan Štuhec, objavljamo v celoti.

Stališče do blagoslavljanja parov, ki niso cerkveno poročeni, in istospolnih parov

Predstavitev dokumenta

Dikasterij za nauk vere je 18. decembra izdal »Razlago« (Fiducia supplicans) o pastoralnem smislu blagoslovov. V javnosti pred božičnimi prazniki je bilo to predstavljeno kot dovoljenje Cerkve za blagoslov istospolnih parov. Na ta način je prišlo do marsikaterega napačnega razumevanja in enostranskih poudarkov pričujočega dokumenta.

V uvodu je potrebno izpostaviti, da je ta »razlaga« postavljena v dokaj natančno definiran kontekst. Gre za odgovor papeža Frančiška na dvome, ki sta jih izrazila dva kardinala glede blagoslovov in na katere je bil dan odgovor takrat še Kongregacije za nauk vere pod naslovom: »Responsum« ad »dubium« de benedictione unionem personarum eiusdem sexus et Nota esplicativa, AAS 113 (2021), 431-434. Dikasterij za nauk vere sebe vidi v dvojni vlogi, da bdi nad pravim naukom vere in da pospešuje papeževo prevzemanje tega nauka, kot to naroča Apostolska konstitucija Praedicate Evangelium, II, 1. V uvodu je eksplicitno poudarjeno, da ta dokument ne posega v veljavno razumevanje zakonske zveze, kot je to v skladu s tradicijo Cerkve. Za to v skladu s tem stališče Cerkve ne dopušča kakršnekoli nove liturgične – bogoslužne ali obredne oblike blagoslovov t. i. neregularnih zakonskih zvez in istospolnih parov. Kdor bi ta dokument razumel kot uvajanje formalno novih oblik obreda, če tudi zgolj zakramentala, ki je bistveno manj kot zakrament, bi dokument popolnoma napačno razlagal ali ga uporabil za svojo morebitno prakso. Ob tem velja spomniti, da je cerkveni pogreb zakramental in ne zakrament. V skladu s tem je danes splošna praksa, da cerkvenega pogreba ne odklonimo, če smo zanj naprošeni. Kot vemo, v tradiciji Cerkve to ni bilo vedno tako. Še enkrat, izjava »Fiducia supplicans« nikakor ne uvaja nove oblike zakramentala v obliki predpisanega in liturgično v naprej oblikovanega blagoslova. Iz celote dokumenta je jasno, da tega ne želi prav zaradi tega, da se ne bi kakorkoli ustvarjal vtis, da Katoliška cerkev izenačuje vse oblike skupnega življenja, tako heteroseksualnih kot homoseksualnih parov. Eksplicitno je rečeno, da papež ne želi na tem področju uvajati nobene nove normative in discipline.

Kaj torej želi?

Dokument temeljito predstavi blagoslov v tradiciji Svetega pisma in liturgični tradiciji Cerkve. Poseben in največji poudarek je na pastoralnem pomenu blagoslovov. Temu je posvečeno deset od skupno 45 točk dokumenta. V tem delu lahko najdemo tisto, kar bi naj bilo novo in razvoj glede na obstoječe stanje. Najprej je izpostavljeno dejstvo, da nekdo, ki prosi za blagoslov, verjame v Božje usmiljenje in v to, da je Cerkev zakrament, po kateri lahko to usmiljenje dosežemo. Teološko rečeno, gre za podobo usmiljenega Boga, v službi katerega je Cerkev. Kdor pride in prosi za blagoslov, s tem pokaže, da pričakuje zase Božjo pomoč in da je odprt v presežno, ki mu lahko v življenju pomaga. Sveta Terezija Deteta Jezusa nas uči, da je samo zaupanje tisto, ki nas lahko pripelje do ljubezni, ki nam vse podarja. Greh sveta je neizmeren, ni pa neskončen. Usmiljena Božja ljubezen Odrešenika pa je neskončna. Dalje se izpostavi ljudske pobožnosti, ki jih ne smemo obravnavati kot nekaj manj vrednega, ampak kot pastoralno priložnost, v kateri se skriva speča moč. Pastoralno je to potrebno razumeti kot priložnost in ne kot problem. Pri tem pa je potrebno vedno razlikovati ljudske pobožnosti od zakramentalnega in drugega liturgično predpisanega načina bogočastja.

V točki petindvajset je zapisanih nekaj trditev, ki gotovo vzbujajo precej odpora in kritike. Rečeno je: »Cerkev se mora varovati pred tem, da bi svojo pastoralno prakso gradila na trdnosti domnevne doktrinalne in disciplinske gotovosti. Predvsem, če je to lahko povod za narcisoidno in elitistično zavest, ko nekdo na mesto, da bi druge evangeliziral, le-te presoja in analizira. Namesto da bi vlagal energijo v to, kako ljudem omogočiti dostop do milosti, porabi energijo za kontrolo. Na tem mestu je naveden citat iz Frančiškove Ap. Exhort. Evangelii gaudium (24. November 2013), n. 94, AAS 105 (2013), 1060. Če torej ljudje prosijo za blagoslov, za to ni potrebna nobena moralna analiza kot predpogoj za prejem blagoslova. Prav tako ni potrebno od ljudi zahtevati moralne popolnosti kot pogoja za prejem blagoslova. V naslednji točki se dokument še enkrat obrne nazaj k uvodni navedbi, da gre za poglobljen odgovor na dvome s strani kardinalov, in v 27. točki navaja dolg citat iz papeževe kateheze na temo blagoslova, ki jo je imel 2. decembra 2020. Bistveno sporočilo tega citata je, da je Bog blizu vsem grešnikom in da je blagoslov Boga dan tudi tistim, ki mislijo, da si ga ne zaslužijo ali jim ga celo najbližji odrekajo. Ta citat je popolnoma v duhu zgodbe o izgubljenem sinu ali grešnice, ki je Jezus ni obsodil.

V točki 29. dokument navaja številne oblike blagoslovov, ki so v knjigi blagoslovov, in posebej izpostavi tudi blagoslov starejših oseb, ne glede na njihov formalni položaj. Vsakemu, ki se obrača k Bogu in mu izraža svojo hvalo ali prošnjo, če tudi je grešnik, je prav, da se mu podeli blagoslov in da se mu ga ne odreče.

V zadnji točki tega pastoralnega dela dokumenta je posebej izpostavljeno, da duhovniki ali drugi nosilci služb v Cerkvi, ne glede na to, kako in kaj odrejajo škofovske konference ali druge pristojne oblasti, v skladu s pastoralno modrostjo sodelujejo pri molitvi oseb, ki niso v urejenih razmerjih in jim podelijo blagoslov. Pri tem pa se je potrebno izogniti težkim oblikam škandala ali različnih oblik zmede pri vernikih.

Naslednje poglavje dokumenta ima naslov: Blagoslov oseb v neregularnih situacijah in istospolnih oseb.

Že v prvem stavku je rečeno, da v zgoraj navedenem duhu nobena cerkvena avtoriteta ne sme predpisati kakršnega koli obrednega blagoslova za te vrste primerov, da ne bi prišlo do mešanja z zakramentom svetega zakona. Tak blagoslov ne more predstavljati legitimiteto njihovega položaja. Tak blagoslov je prošnja za milost, za milost, ki naj pomaga v danem položaju, da bodo osebe zorele v spoznanju in Božji ljubezni. Božja milost deluje na zelo različne načine in za to Cerkev na materinski način sprejema vse, ki se tej milosti odpirajo in zanjo prosijo. Posebej je izpostavljena človekova ponižnost pred Bogom, ko nekdo prosi za Božjo bližino in milost v svojem življenju. V točki 37. je citirana dnevna prošnja 27. nedelje v cerkvenem letu, v kateri molimo: »Dobri Oče, v svoji brezmejni dobroti nam daješ več, kot zaslužimo in te prosimo. Bodi usmiljen do nas: odpusti nam vse, kar nam vest očita, in daj nam še tisto, kar si ne upamo prositi.«

Dokument je tudi apel na tiste, ki skrbijo za duhovni blagor ljudi, da v svoji iznajdljivosti podelijo spontane blagoslove, ki niso zapisani v nobeni knjigi blagoslovov. Še enkrat je poudarjeno, naj ne gre za liturgične ali polliturgične oblike blagoslovov, ampak preprosto za spontane blagoslove. V 37. točki je še enkrat podčrtano, naj ne gre za urejene, normirane in liturgično določene oblike blagoslovov. Ni potrebno, da je v Cerkvi vse podrejeno normativnosti in avtoriteti. Blagoslov takšnih parov tudi ni treba posebej izpostavljati ali celo podpirati in vzpodbujati. Še manj je primerno, da se takšni blagoslovi izrečejo v liturgičnih oblačilih ali na posebej slovesen način. Takšni blagoslovi imajo svoje mesto v manjših skupinah, v privatnem obisku ali na romanjih in božjih poteh. V zadnji točki tega poglavja je tudi rečeno, da se glede blagoslova istospolnih parov velja držati zgoraj navedenih navodil in da se kakršna koli nadaljnja ureditev tega vprašanja ne načrtuje in predvideva.

Zaključki

• 1. Še enkrat, kot že tolikokrat, se je pokazalo, da mediji niso merilo za resnico in za verodostojno informacijo. Blagoslavljanje istospolnih parov se je predstavljalo kot velik premik v Katoliški cerkvi. Progresisti so ploskali, konzervativci pa pošiljali papeža malo da ne v pekel.
• 2. To, kar dovoljuje ta dokument, je dejansko blagoslov parov, ki niso cerkveno poročeni, in istospolnih parov na njihovo prošnjo v privatnem okviru. Ne javno, ne v cerkvi, še manj v nekem obredu in liturgični formi.
• 3. Tradicija teh blagoslovov je jasna in jo vsi poznamo od blagoslova konj in drugih živali do blagoslova jedi na veliko soboto; v novejšem času blagoslov motoristov in avtomobilov na Krištofovo nedeljo. V primeru vseh teh blagoslovov nihče ljudi ne sprašuje po njihovem verskem in moralnem položaju. Seveda ni povsem isto, ali se blagoslavlja živali in stvari ali pa ljudi v specifični situaciji. Kakorkoli že, prej je vreden blagoslova vsak človek kakor pa stvar, recimo motor. Tak blagoslov, ki so ga bili že sedaj deležni pari vseh vrst, je tudi blagoslov doma ob Božiču ali ob novogradnji hiše.
• 4. Izrecno dokument govori o tem, naj se te vrste blagoslovov ne spodbujajo in delijo na način, ki bi vzbudil javno pohujšanje ali vnašal dvom pri vernikih. Če smo zelo direktni: duhovnik, ki bi blagoslavljal ljudi na paradi ponosa, bi počel natanko to, česar dokument ne dovoljuje. Prav tako ni v skladu z dokumentom, če bi duhovnik organizirano vabil te pare v cerkev k posebnemu blagoslovu. Tudi ne na kakršen koli drugi kraj, kjer so svetišča.
• 5. V celotnem dokumentu je jasno izpostavljena prošnja in želja te vrste parov, da oni dajo pobudo za blagoslov, in ne obrnjeno. S tem tudi indirektno izkažejo svojo vero v Boga, h kateremu se obračajo.
• 6. Ti blagoslovi tudi niso mišljeni in postavljeni na raven zakramentala, kot je to cerkveni pogreb. Strah pred izenačenjem vseh vrst in oblik skupnega življenja je popolnoma odveč. Kdor tega ne razlikuje, tisti tudi krščanske vere ne pozna, pa se naj ima še za tako pravovernega.
• 7. Končno dokument temelji na teološki resnici, ki je nesporna. Bog se je po Jezusu Kristusu razodel kot usmiljeni Bog, kot Oče vseh ljudi, in njegova ljubezen je najbližja materinski ljubezni. V krščanstvu ni od papeža Frančiška naprej, ampak v celotni tradiciji popolnoma jasno, da je krščanski Bog Bog usmiljenja in ne pravičnosti ter posledično sodnik, ki bi sodil po naših človeških merilih.
• 8. Da ima ta dokument tudi svoje pomanjkljivosti, je dejstvo. V dani situaciji predvsem v zahodnem svetu, v katerem sta transseksualnost in genderizem postala ideologija, ki se jo vsiljuje na vseh ravneh, od vrtca do kulture in zakonodaje, bi od Dikasterija za nauk vere pričakovali, da se od te vrste pojavov jasno distancira. S tem bi preprečili nepotrebno notranje cerkveno polarizacijo in tudi v javnosti bi se o tem dokumentu drugače poročalo. Ideologije genderizma pač ne bomo in ne moremo blagoslavljati.
• 9. Piarovsko so v Vatikanu slabo podkovani ali pa so to namerno naredili, da so nam pred božičnimi prazniki spustili dve petardi: obsodbo kardinala Becciua in »blagoslov istospolnih parov«. V nobenem primeru ni bilo potrebe po te vrste božičnem darilu.
• 10. Končno ima ta dokument značaj »razlage«. To ni ex cathedra nauk. Tudi ni razodeti nauk, še manj je to kakršnokoli pravilo, ki bi bilo blizu dogmi. Gre za pastoralni nasvet kot posledica notranjecerkvenega nesoglasja o tem, kaj je blagoslov oseb, ki ne živijo po cerkvenih in tudi ne po naravnih načelih, ki so zapisana v stvarstvo in jih vsi prepoznamo v temeljni bipolarnosti dveh različnih spolov.
• 11. Dokument bi tudi lahko razlikoval med osebami, ki so istospolno usmerjene bodisi zaradi hormonskih, torej bioloških danosti, ali zaradi psihosocialnih razlogov, ki so posledica njihovega okolja, v katerem so odraščali, ali pa gre za osebe, ki svojo transseksualnost povzročajo in živijo zaradi trenda, ideologije, mode in drugih motivov, ki so plod lastne volje in odgovornosti.
• 12. Dokument bi tudi lahko zelo jasno dal navodilo, da je osebam, ki so v svoji biološkosti nedefinirane in iščejo svojo identiteto, potrebno pomagati z vsem primernimi sredstvi in jih pri tem spremljati z blagoslovom in molitvijo.