»V akademskem svetu, kjer je bil Stalin dolgo časa edinstven predmet političnih življenjepisov, bi lahko obravnavanje njegove ekipe vzbudilo napačen vtis, da hočem Stalina prikazati manj mogočnega, kot se je predpostavljalo. Ne gre za to,« je v uvodu v knjigi V Stalinovi ekipi. Leta nevarnega življenja v sovjetski politiki (založba Sophia) zapisala avtorica Sheila Fitzpatrick.

Ko je raziskovala gradivo za knjigo, jo je presenetilo, kako veliko avtoriteto je imel Stalin pri preostali ekipi in kako nespodbitna je bila njegova prevlada celo takrat, ko so okoliščine tako rekoč klicale po tem, da se ji kdo upre, recimo junija 1941. »Bil je pobudnik velikih političnih ukrepov, medtem ko se prispevki članov ekipe (ki jih je pogosto težko natančno določiti, kajti navada je bila, da se vse pobude pripišejo Stalinu) v glavnem nanašajo na njihova strokovna področja in institucionalne dolžnosti, na zadeve, ki so bile po Stalinovem mnenju drugotnega pomena. Toda dejstvo je, da je hotel Stalin, čeprav je bil nedvomno veliki šef, v nasprotju s svojima sodobnikoma Mussolinijem in Hitlerjem delati s skupino vplivnih osebnosti, ki so mu izkazovale osebno zvestobo, a hkrati delovale kot ekipa. Ti možje niso bili njegovi tekmeci za vodstvo, a tudi ne politični nepomembneži oziroma zgolj 'spremstvo' kot njegovi tajniki oziroma pripadniki tajnih služb. Vodili so pomembne sektorje, recimo vojsko, železnice in težko industrijo, in to pogosto zelo vešče. V politbiroju so bili zagovorniki institucij, ki so jih vodili v danem obdobju. Najpomembnejša politična vprašanja so (skupaj s Stalinom) obravnavali kot ekipa na svojih pogostih formalnih in neformalnih sestankih. Stalinu za svoje pobude ni bilo treba pridobivati njihove podpore, a kadar je zaslutil, da je nima oziroma da je mlačna, je včasih odnehal ali pa (recimo v primeru političnega izobčevanja) kratko malo počakal, da so si premislili.«

Avtorica knjige Sheila Fitzpatrick (1941) je avstralsko-ameriška zgodovinarka, ki velja za eno najboljših strokovnjakinj za rusko zgodovino. Je avtorica številnih knjig na to temo.

Spomini partizana Robina

V reviji Borec (leto 2020, št. 775-777) so pod naslovom Spomini partizana Robina objavili spomine Antona Erjavca. Avtobiografski zapis partizana Robina, Antona Erjavca (roj. 1926 v Račni na Dolenjskem), zajema čas pred okupacijo leta 1941 (predstavitev družbenih in ekonomskih razmer zlasti na podeželju, položaj kmetstva in delavstva, Cerkve, učiteljstva in drugih družbenih slojev), izbruh vojne ter odločitev za odhod v partizane.

Avtor se je partizanom pridružil na Dolenjskem, ko je bil star komaj petnajst let. Postal je kurir komandirja Simonove čete, tj. Janka Sekirnika - Simona (1921–1996), pozneje poveljnika in »narodnega heroja«. Izčrpno je opisal vojaške akcije, »večplastno organiziranje partizanskega odpora, življenje in tovarištvo v partizanih ter razočaranje nad kolaboracijo, ovaduštvom in izdajanjem,« beremo v povzetku. Vse to ga je oblikovalo, da se je prekalil iz kurirja v borca II. grupe odredov, nato Tomšičeve brigade, ki se je borila še z drugimi brigadami, od Cankarjeve, Gubčeve, Šlandrove, Šercerjeve in drugih enot partizanske vojske. Prva udarna brigada Toneta Tomšiča in II. grupa odredov sta bili tedaj edini formaciji, ki nista bili vezani na stalno operativno območje, temveč ju je Glavni štab premeščal sem in tja.

Ker je bil Anton Erjavec predan in pogumen borec, so ga izbrali za borca novoustanovljenega bataljona Varnostno-obveščevalne službe. V tem času je s soborci padel v zasedo nad Igom, ko je bila izdana javka v osamljeni hiši ob gozdu. Nemci so ga ranjenega odpeljali v Ljubljano in ga s še tremi soborci predali domobrancem. Po zaprtju v zaporu v »belgijski vojašnici« so ga Nemci internirali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil od novembra 1943 do osvoboditve taborišča 29. aprila 1945 oziroma do 17. junija, ko je bila organizirana vrnitev v domovino.

Taborišče ga je močno zaznamovalo

Taborišče ga je močno zaznamovalo, zlasti nasilje in težaško delo, a mu je kljub temu uspelo ohraniti duha in se tudi včlaniti v ilegalno taboriščno politično in kulturno prizadevanje slovenskih taboriščnikov. Skupaj so si krepili upanje na svobodo. Po vrnitvi domov je bil odrejen v miličniške enote, najprej v Stično, nato pa je bil premeščen v Prekmurje, kjer je v Murski Soboti spoznal ženo Majdo in si ustvaril družino. Nazadnje je služboval v Celju, kjer je z družino ostal do upokojitve. Po službovanju v milici se je posvetil civilnemu, družbenemu življenju. Bil je vodja oddelka za mladoletno prestopništvo, dejavno je bil vključen v delo socialne službe, Rdečega križa, športa in politike. Pozneje je postal načelnik oddelka za družbene službe, ki so zajemale zdravstvo, šolstvo, kulturo in socialo, nazadnje pa vodja upravnega oddelka celjske tovarne Aero. Za svoje delo so ga večkrat odlikovali, tako kot že prej v partizanih.

Že iz gornjih podatkov se vidi, da je bil Erjavec prvovrstna »roba« za namene komunističnega vodstva, ki je vodilo partizanstvo. Bil je izvrševalec nalog, ki so lahko bile tudi zločinske. O tem v spominih molči, kot tudi o tem, kaj so nekomunističnim zapornikom počeli v taborišču Dachau in po njegovi razpustitvi ...

Anton Erjavec kot miličnik v Murski Soboti septembra 1945. VIR: knjiga

Franta: poklon gozdovom

V reviji Borec (leto 2019, št. 766–768) so zvezek posvetili Francu Severju - Franti (Franta: poklon gozdovom). Zvezek je izšel skupaj z njegovo knjigo Past na Menini planini, ki jo imajo poznavalci takratnega dogajanja za bujno fantazijsko, ki se sicer lepo bere. Monografska izdaja revije Borec zajema njegov predgovor in dva daljša prispevka, v katerih na osnovi življenjskih izkušenj »predaja svoja razmišljanja in ugotovitve naprej, zlasti mlajšim, da bi bili samozavestni in negovali tovarištvo,« kot so zapisali.

Zapise sklene prispevek filozofinje Cvetke Hedžet Tóth, ki govori o »izjemnem podvigu partizanskega komandanta Frante, ki je marca leta 1945 rešil 500 partizanov iz esesovskega obroča na Menini planini. V najtežjih zimskih razmerah so partizani zbrali pogum, tovarištvo in herojstvo, ki je izviralo iz vsakega posameznika in skupnosti. Članek posebej poudarja, kaj je tovariš in tovarišija, in ob tem izpostavlja Frantovo misel, da je prav vsaka baraba, vsak lopov lahko gospod, ne more pa biti vsak tovariš. Le zakaj in v imenu česa se je ta beseda umaknila iz precejšnjega dela naše govorice in kdaj se bo po hudih preizkušnjah spet vrnilo tovarištvo v tem žlahtnem in plemenitem pomenu? Kajti ni je besede, ki bi hkrati združevala solidarnost, pravičnost, svobodo, enakost in bratstvo tako močno in povezovalno, kakor jo beseda tovariš. Kovala se je v najtežjih okoliščinah in kot največja humanizacijska, povezovalna moč. Prav to je nadčasovno, nadzgodovinsko in trajno sporočilo Franca Severja - Frante, ki daje tovarištvu pomen aktualnosti kot vselejšnjosti.«

Res, kakšno razmetavanje sicer lepih besed, ki pa imajo z realnostjo malo skupnega. Kot rečeno, Sever je napisal domišljijski spis, ki se seveda naslanja na neko realno dogajanje, vendar je napesnil slovensko varianto »bitke na Neretvi«. Ampak, nekaterih to ali resnica ne zanima, raje še dodajajo polena na ogenj partizanski mitologiji.

»Kako smo prelisičili XIV. SS-divizijo Galizien na Menini planini«

Kot rečeno, skupaj s tematsko številko revije Borec so ponatisnili prej omenjeno domišljijski spis Franca Severja - Frante, ki mu je dal naslov Past na Menini planini in podnaslov Kako smo prelisičili XIV. SS-divizijo Galizien na Menini planini. Že tu je začel z mitologijo.

Knjigo založba reklamira z naslednjim besedilom: »Prenovljena izdaja zgodovinsko-dokumentarne in življenjepisne knjige Franca Severja - Frante o odločilnem dogajanju na Menini planini marca 1945 in o njegovem širšem kontekstu. Kot pravi avtor, gre za pisni spomin na njegovo najodgovornejšo in najtežjo nalogo med drugo svetovno vojno, ko je kot poveljnik operativnega štaba VI. in XI. brigade vodil obkoljeni brigadi, ranjence in bataljon Vojske državne varnosti iz obroča več tisoč mož XIV. divizije SS v svobodo. Ta izkušnja je zaznamovala celotno njegovo življenje. Knjiga prinaša podroben prikaz partizanskega vojskovanja in življenja, je večplasten prikaz človeške zmogljivosti, zaupanja in tovarištva, prijateljstva in srčnosti, ne samo med borci, ampak tudi med številnimi aktivisti in civilisti. Knjiga je zato poklon ljudem v odporu. Opremljena je s fotografijami iz avtorjevega arhiva ter iz fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije.«

Ekonomski vzroki vojne v Ukrajini

V reviji Borec (2022, št. 805 –807) je najprej objavljen pogovor Kristina Božič z zgodovinarko Matejo Ratej, avtorico knjige Triumfator o politiku Antonu Korošcu z naslovom Moč lačnih množic in poraz najvplivnejšega slovenskega politika prve Jugoslavije. Naslov prispevka (zgodovinske skice) Mojce Dobnikar je »Dolga feministična osemdeseta leta«. Sledi prevod prispevka Bella Hooksa V sestrstvu je še vedno moč. Gal Kirn in Rok Plavčak sta svoj spis naslovila Brez marksizma se kritična teorija strelja v koleno.

Objavili so tri besedila hrvaškega pisatelja Miroslava Krleže: O materialistično-dialektični metodi kot podlagi umetniškega ustvarjanja, Izkrivljanje dialektike pri nas ter Marksizem ni diletantizem, socialna književnost pa ne opereta. Sledi prevod besedila Ivana Momčilovića Ob nekem nedavnem znanstvenofantastičnem odkritju, primer male Zore v Sprehodu skozi prihodnost, zelo verjetno edinstvenem primeru sveta otroške-utopične-znanstvene fantastike.

 V razdelku Odmevi in ocene so objavili štiri prispevke: besedilo Marcella Musta Vojna in levica: ekonomski vzroki vojne v Ukrajini, pogovor Katje Lihtenvalner z nizozemsko novinarko Ingeborg Beugel »Grški mediji so širili prosrbsko propagando«, besedilo Katje Lihtenvalner Črni madež sodobne grške zgodovine ter pogovor Kristine Božič z Damirjem Arsenijevićem »Če sta privatizirana vojno hudodelstvo in grobišče, potem se lahko privatizira vse.«