Štala je sicer izraz za hlev, ki ni ravno najuglednejši prostor. Tako tudi v širšem pomenu ta izraz uporabljamo za opisovanje neurejenega, zanemarjenega, kaotičnega prostora ali položaja. 

Tudi odnosi so lahko velikokrat takšen zanemarjen, nedostojanstven in ne ravno dehteč prostor med dvema ali več osebami.

Odnosi so nekaj, brez česar ne moremo obstajati, niti živeti. So nekaj nujnega. 

Ker so tako pomembni, so nam samoumevni in o njih niti ne razmišljamo, dokler nas nekaj v njih ne vznemiri ali prevzame. Lahko bi rekli, da so odnosi kot zrak, ki ga dihamo: navadno se ga ne zavedamo, ga ne opazimo, a je nujen za preživetje. 

Zavemo se ga le takrat, ko je z njim nekaj narobe, predvsem, ko zaznamo nekaj dišečega, smrdečega ali pa ko ga zmanjkuje. Enako je z odnosi: ko postanejo »štala«, ko začnejo »smrdeti« ali ko jih ni, se zavemo njihovega pomena in iščemo vse mogoče rešitve.

Konflikti, napetosti, pritiski, nerahločutnost, težave v komunikaciji, zlorabe, nasilje, prevare, ločitve, odvisnost, osamljenost, tesnoba, odtujenost, družbene in poklicne zahteve, … seznam je neskončen. 

Vse te razmere so se še poslabšale zaradi situacije, ki jo prinaša epidemija covida 19. Ravno odnosi, ki že pred tem niso bili trdni, zdravi in varni, so pri tem še posebej na udaru, saj so se še dodatno skrhali, razpoke povečale in rane poglobile. 

Takšne »štale« so del naše odnosne resničnosti. V preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. 

A tudi če se to sliši tragično, to ni zadnja postaja. Ti vidiki mnogokrat pomenijo priložnost za rast, priložnost, da odpremo vrata na stežaj in v ta prostor spustimo svež zrak, če smo pred tem v odnosih na to pozabili.

Morda se danes bolj kakor kadarkoli prej zdi, da so odnosi nekaj najbolj krhkega in ranljivega. A ravno ta ranljivost ima potencial: ko smo ranljivi, smo se pripravljeni soočiti s svojo ranjenostjo in se ne zapirati, da ne bi bili še bolj ranjeni. 

To je lahko v časih, ki zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja okužb s koronavirusom narekujejo distanco, težka naloga, saj se ne le fizično, ampak tudi čustveno umikamo drug pred drugim. Ranjenost v odnosih pa lahko zdravi le varna bližina, kjer se lahko odpremo, se soočimo z nepopolnostmi in krhkostjo. 

S tem dovolimo, da v našo »štalo« pride svež zrak, ki prevetri vse kotičke in ustvari prostor, kjer je mogoče dihati, se povezati z drugimi in se počutiti varno, sprejeto in zaščiteno. Tedaj štala lahko postane prijeten, čeprav ne popoln dom.

Zakonski in družinski terapevti v Sloveniji že 20 let spremljamo ljudi pri iskanju novih in svežih sap in prenavljanju odnosov, ne namesto njih, ampak z njimi. Vemo, da to ni vedno preprosto, da je veliko strahu, negotovosti, izgubljenosti in ujetosti v začarane kroge nenehnih zdrsov, izgube vere in poguma. 

Ravno poiskati si pomoč v takih trenutkih krhkosti in stiske pa je velikokrat že prvi korak in prvo znamenje poguma. Verjamemo, da kar so odnosi uničili, odnosi tudi popravijo – tudi prek nove izkušnje odnosov v terapevtskem prostoru, kjer se učimo prepoznavati, kaj je mogoče storiti, da z obrambami in načini, ki prihajajo iz preteklosti, ne funkcioniramo več v sedanjosti, saj je realnost velikokrat drugačna, kot je bila v preteklosti. 

Vsak človek ima lahko svojo »štalo« ne glede na kakršen koli status: bogat ali reven, veren ali neveren, lep ali grd, uspešen ali neuspešen, zdrav ali bolan. Ko smo v stiski zaradi odnosov, smo vsi enaki, vse enako boli, duši, utruja in uničuje. 

Naše »štale« čakajo na renovacijo, čakajo na odrešenje. Da pa se to lahko zgodi, potrjuje tudi tista betlehemska štalica, v kateri se je rodil Odrešenik.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (49/2021).