Slovenci so v šestdesetih letih 19. stoletja za osrednje kulturnopolitične cilje izbrali enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih, Zedinjeno Slovenijo in slovansko vzajemnost. Nasprotovali so avstro-ogrskemu dualizmu (od 1867) in si po ustavni poti prizadevali za federalistično preureditev habsburške monarhije, v kateri so videli branik svojega obstoja. Razvijati se je začelo slovensko društveno življenje (čitalnice), s čimer so se okrepila nasprotja med slovenskim prebivalstvom in nemško manjšino, ki so privedla tudi do fizičnih spopadov. Politično življenje se je začelo diferencirati, znotraj slovenskega narodnega gibanja sta se postopoma oblikovala dva politična tabora: previdnejši staroslovenci so obvladovali Kranjsko, radikalnejši mladoslovenci so bili najmočnejši na Štajerskem.

Slovenski narod

Štajerski Slovenci so vodili bolj aktivno in dinamično politiko kot previdni slovenski politiki na Kranjskem. V veliki meri so bili zaslužni za o...