Organizatorji in pobudniki akcije so Slovenska karitas, Zveza paraplegikov Slovenije, Slovensko društvo Hospic, Spominčica – Alzheimer Slovenija – Slovensko združenje za pomoč pri demenci in Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe. Dejavnosti so predstavili na novinarski konferenci v Galeriji Družina v Ljubljani.

Uradni plakat akcije. 

Bolezen in starost ne smeta biti tabu tema

Generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič je dejal, da želijo z akcijo opozoriti, da je obdobje poslavljanja, staranja in omejitev normalen del življenja ter o tem glasno govoriti in vse spodbuditi k zdravemu veselju. »V okviru te akcije bomo že tretjič izvajali pobudo Pismo za lepši dan, v kateri lahko vsak napiše pismo za starejšega, denimo v domu za starejše. Ta pisma bomo zbrali in jih prenesli starejšim. Lani je bilo takih pisem 7500. Prosimo, da so napisana lastnoročno.

Druga spodbuda je, da vsak izmed nas v teh dveh mesecih pokliče ali obišče pet ljudi. To deluje v obe smeri. Tudi če smo starejši ali gibalno ovirani, lahko koga pokličemo. Tretja pobuda pa je natečaj, v okviru katerega prosimo ljudi, da napišejo lepo zgodbo o nekom ali svojem odnosu z nekom, o ljubezni do življenja, lahko pa tudi o poslavljanju in pozitivni izkušnji tega doživljanja. Vse bo objavljeno na spletni strani radimamzivljenje.si. Najboljše čaka tudi nagrada.«

Dane Kastelic (Zveza paraplegikov Slovenije), Peter Tomažič (Slovenska karitas) in Renata J. Roban (Slovensko društvo Hospic). FOTO: Marko Mesojedec

Spoštovanje življenje do naravnega konca

Renata J. Roban iz Slovenskega društva Hospic je izpostavila, da so zadnji dnevi življenja, ko so svojci ob človeku, ki odhaja, izjemno pomembni. »Takrat se urejajo najpomembnejše stvari. Velikokrat govorimo o bolečini in trpljenju. Trpljenje pa ni samo prisotnost bolečine. V zadnjem obdobju življenja je pogosto še marsikaj drugega. Vse besede, ki jih nismo uspeli izreči, ko smo bili zdravi. To so besede 'oprosti', 'žal mi je', 'rad te imam' ali 'oprosti'.

Na površje prihajajo stvari, ki jih je posameznik želel še narediti, pa jih ni uspel. Veliko ljudi ali parov pove, da so bili to najbolj intenzivni in globoki trenutki v partnerskem odnosu. Ko dobimo diagnozo neozdravljive kronične bolezni, se pojavijo jeza, skrb in strah. V Slovenskem društvu Hospic pravimo, da dodajamo življenje dnevom, ne pa dneve življenju. Pri paliativi je zelo jasno, da življenje ne podaljšujemo, niti ga ne skrajšujemo, temveč spoštujemo življenje do njegovega naravnega konca.«

Obljube trajajo predolgo

V Zvezi paraplegikov Slovenije je povprečna starost članov nad 55 let, je povedal Dane Kastelic iz Zveze, ki je predstavil problematiko zakona o dolgotrajni oskrbi ter položaj invalidov, starejših nad 65 let.

»Vemo, da je v Sloveniji edini sistemski zakon za pomoč ljudem na domu Zakon o osebni asistenci, ki pa izključuje ljudi nad 65 let. To vrzel naj bi zapolnil Zakon o dolgotrajni oskrbi. Ta zakon je lepo napisan, veljati začne 1. 1. 2024, zdaj pa je oktober in nimamo še nobenega podzakonskega akta, kar je temelj, da bi imeli ljudje na domu urejeno ustrezno oskrbo oziroma storitve, ki jih nujno potrebujejo,« opozarja Kastelic: »Obljube predolgo časa trajajo.«

Maja Ebert Moltara iz Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe ter ambasadorka akcije Manca Košir. FOTO: Marko Mesojedec

»Vsi se rodimo, vsi umremo, a pomembno je, kar se dogaja vmes, med rojstvom in smrtjo,« pravi dr. Maja Ebert Moltara iz Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe (SZPHO), ki je zaposlena na Onkološkem inštitutu. Postregla je s podatkom, da v enem letu zaradi raka izgubi življenje šest tisoč Slovencev.

»Ljudje potrebujejo celostno obravnavo, ki ji rečemo paliativna oskrba. Gre za celostno obravnavo bolnika z neozdravljivo boleznijo v vseh aspektih življenja. Želimo, da se govori o tej potrebi, da bomo tudi v Sloveniji naredili korak naprej, ne le na ravni politike, temveč je treba spremeniti odnos do smrti tudi na drugih ravneh.« Kot opaža, sta umiranje in življenje z boleznijo nekaj, kar bi radi postavili na stran, saj se to nam ne more zgoditi: »Zato je moj poziv celotni družbi, da vsak med nami nekaj naredi v tej smeri. Politika naj naredi svoje, odločevalci svoje, zdravniki svoje, v družbi pa naj se o tem govori, saj je med nami veliko bolnikov, ki potrebujejo paliativno oskrbo. Tako je danes in tako bo tudi jutri.«

Dementni ljudje čutijo in razumejo več, kot si mislimo

Težave ljudi z demenco in njihovih svojcev je predstavila Štefanija Lukič Zlobec iz Spominčice Alzheimer Slovenija – Slovenskega združenja za pomoč pri demenci. »Pri bolnikih z demenco je čas odhajanja lahko zelo dolg, v katerem imajo lahko veliko različnih težav. Takrat je zelo pomembno, da je poskrbljeno za njihovo udobje, da jih razumemo in podpremo. Pogosto prevladuje miselnost, da dementni ljudje ne čutijo in ne razumejo. Oni razumejo do konca življenja in veliko bolje, kot si sploh mislimo, zato je treba biti do njih prijazen, potrpežljiv in ljubeč. Treba jih je prijeti za roko in jih objeti,« je položila na srce Lukič Zlobčeva.

14. oktobra obeležujemo svetovni dan hospica in paliativne oskrbe.

»Hura za to akcijo«

Ambasadorja akcije sta publicistka in spremljevalka umirajočih Manca Košir ter tetraplegik in ustanovni član Zveze paraplegikov Slovenije Vojko Gašperut. Koširjeva je ob tem podčrtala, da je življenje darilo, ki ni samoumevno. V življenju so ključni odnosi, je nadaljevala in dodala, da si umirajoči ob poslavljanju s tega sveta želijo, da ne bi bili sami. »Tudi če samo ležimo, lahko kaj naredimo. Lahko molimo za svoje ljube ljudi, jim pošiljamo lepe misli. To lahko povem iz lastnih izkušenj. Zame so molili in molijo, ker mi ljudje to povedo. Zahvalim se jim in rečem, da sem najbrž tudi zaradi tega še živa. Zato pravim: 'Hura za to akcijo.'«