Člani Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) so ob tem opozorili, da pri spremembah, ki jih prinaša novi predlog zakona o evtanaziji, ne gre zgolj za populistično razglašanje naprednosti in človekove avtonomije, saj predlagani zakon zdravnikom nalaga izvedbo evtanazije, kar je v popolnem nasprotju z njihovim temeljnim poslanstvom, zato predlogu večinsko nasprotujejo.

O pasteh uzakonjene evtanazije je med obiskom v Sloveniji v letošnjem januarju opozarjal tudi Alex Schadenberg, direktor kanadske Koalicije za preprečitev evtanazije. V nekaterih državah, kjer je prostovoljno končanje življenja z medicinsko pomočjo dovoljeno, se namreč razvija srhljiva vezana trgovina: za evtanazijo se odločajo mladi ljudje z duševnimi težavami, ki so, pogosto telesno povsem zdravi, odlični kandidati za darovanje organov.

Velike potrebe, malo organov

Presajanje organov namreč prinaša številne etične izzive. Nekatere izmed njih predstavlja brošura, ki so jo leta 2019 objavili pod okriljem Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, uredila pa jo je dr. Jadranka Buturović Ponikvar.

Trgovina z organi ali uporaba organov usmrčenih zapornikov v svetu veljata za nesprejemljivi praksi v civilizirani družbi, v nekaterih državah pa obstajajo prakse, ki so sicer manj znane javnosti, vendar se gibljejo po robu ali celo čez rob etično sprejemljivega.

Kot piše dr. Buturović Ponikvarjeva, je transplantacija organov eden največjih dosežkov medicine 20. stoletja, ki je rešila življenja stotinam tisočev bolnikom z dokončno odpovedjo delovanja organa. Ker je organov za transplantacijo glede na potrebe bolnikov izrazito premalo, pa obstaja veliko možnosti, da bi bilo zaupanje bolnikov v transplantacijsko dejavnost ogroženo, saj so posledica velikega nesorazmerja med potrebami in razpoložljivimi človeškimi organi med drugim tudi etično mejne ali nesprejemljive prakse pri pridobivanju organov.

Trgovina z organi ali uporaba organov usmrčenih zapornikov v svetu veljata za nesprejemljivi praksi v civilizirani družbi, v nekaterih državah pa obstajajo prakse, ki so sicer manj znane javnosti, vendar se gibljejo po robu ali celo čez rob etično sprejemljivega. Nekatere prakse imajo lahko za posledico nasproten učinek, izgubo zaupanja v medicino in zdravnike in s tem izgubo zaupanja javnosti v transplantacijo, s čimer bi posledično lahko imeli na voljo še manj organov za transplantacije, piše dr. Buturović Ponikvarjeva.

Preberite tudi: Obisk Alexa Schadenberga kot opozorilo Sloveniji: ne legalizirajte evtanazije

Ali je darovanje organov po evtanaziji etično?

Pri odgovoru na vprašanje, ali je darovanje organov po evtanaziji etično, je treba obravnavati več etičnih vidikov. Kot navaja eden od prispevkov v omenjeni brošuri, so »bolniki, ki želijo darovati organe kot del postopka evtanazije, populacija, ki jo lahko štejemo za ranljivo,« zato je treba zaščititi njihovo avtonomijo. Ena od možnosti bolnikom omogoča, da po smrti pomagajo bližnjim družinskim članom ali prijateljem z zagotovitvijo organa za presaditev, vendar pri tem obstaja tveganje, da se za evtanazijo ne bi odločili povsem prostovoljno.

V nekaterih državah je mogoče tudi darovanje organov po evtanaziji na podlagi duševnega trpljenja. Bolniki z duševnimi težavami, predvsem mladi, so običajno zelo primerni darovalci, ker so telesno pogosto zdravi.

V nekaterih državah je mogoče tudi darovanje organov po evtanaziji na podlagi duševnega trpljenja. Bolniki z duševnimi težavami, predvsem mladi, so običajno zelo primerni darovalci, ker so telesno pogosto zdravi. Pri tem se pojavlja tveganje komercialnega trgovanja z organi: bolnik, ki želi po evtanaziji darovati svoje organe, lahko na družbenih omrežjih naleti na prošnjo bolnika, ki je pripravljen plačati za organ. Poleg tega je »dogovorjeno« oz. usmerjeno darovanje organov lahko nepravično, saj se s tem ob že tako omejenih virih obidejo seznami za presaditev, oseba na tem seznamu pa bi morda bolj potrebovala organ kot bolnik, ki ga dejansko prejme.

Usmerjeno darovanje po evtanaziji lahko poveča tudi že obstoječe družbeno-gospodarske neenakosti, saj bi imeli koristi tako darovalci kot prejemniki z večjimi družbenimi omrežji in večjim poznavanjem tovrstne komunikacije.

Izkušnje z Nizozemske

Evtanazija na podlagi duševnega trpljenja, ki ji sledi darovanje organov, je na Nizozemskem medicinsko in pravno dovoljena. Izvajajo tudi darovanje organov po tovrstni evtanaziji, vendar ga nizozemske smernice o darovanju organov po evtanaziji ne obravnavajo posebej. Opravljen pa je bil projekt desetletnega spremljanja darovanja organov po evtanaziji zaradi duševnega trpljenja, v katerem so obravnavali morebitne dejavnike, ki vplivajo na možnosti darovanja pri tej populaciji bolnikov.

Evtanazija v primeru duševnega trpljenja je dovoljena le, če je bolnik v največji možni meri izkoristil vse razumno možne načine zdravljenja.

Kot poudarjajo, je evtanazija v primeru duševnega trpljenja dovoljena le, če je bolnik v največji možni meri izkoristil vse razumno možne načine zdravljenja, zaradi česar traja več let, preden se prošnji za evtanazijo ugodi. Pacient lahko vprašanje darovanja organov izpostavi šele po odobritvi prošnje za evtanazijo. Namen tega zaporedja je zagotoviti ločitev postopka ocene evtanazije in poznejše prošnje za darovanje organov ter preprečiti vsakršen vpliv prošnje za evtanazijo na prošnjo za darovanje organov in obratno. Po uradnih podatkih so postopki za odobritev evtanazije ter darovanje in presajanje organov strogo ločeni.

Ugotovljeno je bilo, da psihiatrični bolniki pogosteje od drugih domnevajo, da bodo njihovi organi medicinsko primerni za darovanje, saj se za evtanazijo odločajo v razmeroma nizki starosti. V omenjenem desetletnem obdobju je okoli 30 odstotkov bolnikov, ki so se odločili za evtanazijo, tudi darovalo organe.

Preberite tudi: Dr. Erik Brecelj o evtanaziji: Raje vrnem zdravniško licenco … [VIDEO]

V Sloveniji odločno zavračajo možnost zlorab na področju evtanazije in darovanja organov

O možnosti zlorab evtanazijskega zakona v prid darovanja organov so po navedbah STA spregovorili tudi v zavodu za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant: kot poudarjajo, evtanazije v Sloveniji ne bi bilo mogoče zlorabiti za nezakonito pridobivanje človeških organov, saj, kot zatrjujejo, »v sistemu ne more noben organ 'izginiti', niti vanj ilegalno 'vstopiti'«.

Slovenski sistem je majhen in pregleden, kakovostno zavarovan s sistemi sledljivosti, tako organov, tkiv, darovalcev kot prejemnikov.

V sporočilu za javnost izpostavljajo, da pridobivanje človeških organov v Sloveniji lahko poteka zgolj v skladu z zakonom o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, ki je v veljavi od leta 2015, ter ob tem spominjajo, da je slovenski sistem majhen in pregleden, kakovostno zavarovan s sistemi sledljivosti, tako organov, tkiv, darovalcev kot prejemnikov.

Po navedbah zavoda Slovenija Transplant v Sloveniji in večini svetovnih držav trgovine z organi ni, kar velja tudi za države z uzakonjeno pravico do evtanazije. Vsa ugibanja o tem, da je trgovanje z organi zelo dobičkonosna stvar, podobna trgovini z orožjem, ter da gre za zlorabo, ki se dogaja v vseh državah, kjer sta uzakonjena evtanazija ali samomor s pomočjo, zavračajo kot neresnična in zavajajoča.