Ko so se začele lansko leto v Evropo nenadzorovano stekati množice večinoma muslimanskih migrantov, so se evropske države odzvale zelo različno. Ločnica med državami, ki so na široko odprle vrata proti Bližnjemu vzhodu, in državami, ki so ta vrata trdno zaprle in zapahnile, je razklala Evropo in znotraj nje prav tako Srednjo Evropo. Politiki in mediji (tudi slovenski) si večinoma niso prizadevali analizirati in razložiti razlik med velikodušnim odprtjem nemških meja in odločnim zavarovanjem madžarskih meja ali pa razlik med slovaškim zavračanjem in švedskim sprejemanjem muslimanskih migrantov. Vzrok tako različnih reakcij v (Srednji) Evropi ni bil le – kakor je bilo najpogosteje slišati – drugačen razvoj po koncu druge svetovne vojne: medtem ko naj bi države na demokratičnem zahodu, na primer Velika Britanija, Francija in Zvezna republika Nemčija, zaradi stalnega dotoka priseljencev iz svojih nekdanjih kolonij, Turčije in z Balkana razvijale etnično, versko, kulturno in jezikovno raznovrstnejšo družbo, naj bi države na komunističnem vzhodu, na primer na Poljskem, Češkoslovaškem in Madžarskem, v tem pogledu ostajale izolirane, monolitne in posledično bolj nenaklonjene tujcem.

Vsaj tako pomemben vzrok razdvojenosti (Srednje) Evrope v odnosu do muslimanskih prišlekov je povezan z zgodovinskim spominom na islamsko otomansko cesarstvo, ki je krščansko celino uspešno napadalo in osvajalo skoraj štiristo let – od začetka 14. do konca 17. stoletja, in sicer v istih smereh in skozi iste dežele, kakor so tekle poti migrantov leta 2015. Tistim deželam Svetega rimskega cesarstva, ki danes sestavljajo Nemčijo, prav tako pa Franciji, Nizozemski in drugim območjem na zahodu in severu Evrope, je bila prihranjena stoletna turška okupacija, kakršno so izkusile krščanske dežele od Bosporja do Budima, turški vpadi s spremljajočimi požigi, plenjenji in zasužnjevanjem, kakršni so do bitke pri Sisku izčrpavali Kranjsko, Koroško, Štajersko in sosednje dežele, in napadi turške armade, ki so se jim stežka upirale beneške, malteške in avstrijske utrdbe od Krete do Dunaja. Ni nenavadno, da je leta 2015 Nemčijo kot vodilno (srednje) evropsko zagovornico odprte balkanske poti prav hitro zapustila Avstrija, ena glavnih naslednic habsburške monarhije, ki je v Vojni krajini in deželah, poseljenih tudi s Slovenci, stoletja vzdrževala ščit Evrope pred Turki. Ne nazadnje je bila turška ekspanzija dokončno ustavljena – s ključno pomočjo poljske vojske – pred vrati Dunaja leta 1689.

Sodobna Evropa bi se morala – kakor pri mnogih drugih problemih, s katerimi se spopada – tudi v primeru najnovejšega konfl iktnega srečanja z islamom najprej zazreti v lastno zgodovino: tam seveda ne bo mogla najti rešitve, pač pa za rešitev nujno potrebno poznavanje zgodovinskih razsežnosti problema. Ignoriranje zgodovinskega spomina ne bo pomagalo – ta se ne bo oziral na trenutno modne smernice politične in medijske elite in bo tako ali drugače vplival na našo usodo.