Duhovnik in mučenec Srečko Huth se je rodil pred sto leti, 9. junija 1907 v Ljubljani. Mladost je preživel v Radovljici in Podkorenu. Po odločitvi, da postane duhovnik, je stopil v ljubljansko bogoslovno semenišče. Mašniško posvečenje je prejel 5. julija 1931.

Kot kaplan je najprej deloval v Kočevski Reki in na Gorjah pri Bledu. Od tam je leta 1933 odšel v Moravče, leta 1935 v Črnomelj, kasneje pa še v Polje pri Ljubljani. Bil je goreč cerkveni govornik, moder in priljubljen spovednik in izvrsten katehet. Nazadnje je bil veroučitelj v Šentvidu pri Ljubljani, dokler ga niso leta 1941 zasedli Nemci. Z mladino je rad hodil v hribe. Imel je veliko veselje do potovanj, obiskal je vrsto evropskih dežel, veliko pa je tudi pešačil. Eno od takšnih poti, peš romanje na Višarje, je leta 1999 v Zavezi (št. 33) opisal Mirko Kambič. Isti avtor je v tej številki Zaveze doslej najbolj podrobno opisal medvojno Huthovo usodo.

Srečko Huth

Izdajalec, če je reševal ljudi pred nasiljem okupatorja?

Ko so leta 1941 Nemci začeli z gorenjske izganjati duhovnike, se je Srečko Huth umaknil v Ljubljano. Kmalu je odšel v Šentjošt nad Horjulom oziroma na bližnjo podružnico sv. Ane v Butajnovi, tik ob razmejitveni nemško–italijanski črti, ki je bila posejana z minami. Skrivaj je prečkal to krivično mejo in hodil na Gorenjsko, kjer je opravljal duhovniško službo po župnijah, ki so ostale brez duhovnika. Prevideval je bolnike in skrivoma maševal. Že julija 1942 se je za las izognil smrti. Iskali so ga partizani, ki so tega leta umorili šestnajst duhovnikov. Ker ga niso našli, so razmetali njegovo sobo in razrezali celo žimnico na njegovi postelji. Iskali naj bi dokumente o njegovem sodelovanju z Italijani in Nemci, kar je bil seveda samo izgovor. Je morda duhovnik Huth izdajal, ko je šel v Horjul k Italijanom in dosegel, da so izpustili može in fante, ki so jih aretirali pred cerkvijo v nedeljo po maši? Je mar sodeloval z Nemci, ko se je v stalni nevarnosti pred njimi tihotapil čez mejo, da bi previdel bolnika, opravil pogrebne molitve nad pokojnikom, ali podelil prvo obhajilo malim otrokom? Odgovori na ta vprašanja res niso potrebni, toda kljub temu bi Hutha najbrž ubili, če bi ga tedaj našli, je decembra 1998 v Zavezi zapisal Janko Maček. V roke so ga dobili kasneje.

Jeseni 1943 se je spet odpravil na Gorenjsko (Kambič je zapisal, da že konec leta 1942 ali v začetku 1943), kjer je skrivoma vršil svoje poslanstvo. Gibal se je med dvema nevarnostma, med nemških okupatorjem in med komunističnimi revolucionarji. Izkazalo se je – tudi pri njem – da so bili slednji veliko nevarnejši. O njegovi smrti so doslej pisali trije avtorji: Jože Dežman, Rok Aleš in Mirko Kambič, prvi v Borcu, druga dva v Zavezi.

Koprivnik s Črne prsti. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični vosovci so umor načrtovali

VOS (Varnostno obveščevalna služba OF) je v posebnem pismu že 21. avgusta 1943 naročila svojim sodelavcem v Bohinju, naj opravijo s Huthom kot domnevnim (!) organizatorjem »bele garde«. Dodano je bilo naj iz njega skušajo izvabiti imena drugih duhovnikov.

V dokumentu VOS okrožja Jesenice z dne 13. januarja 1944, štev. 5/44, so zapisali: »Pošiljam seznam vseh izdajalcev, ki so bili justificirani od meseca septembra dalje ...« Poimensko so navedli deset imen, od katerih je bil le eden Nemec, devet pa Slovencev. Seznam je navajal le umorjene na območju Bohinja. Kot četrtega so napisali Srečka Hutha. Dodali so: »Z ozirom na pismo OK VOSa Jesenice z dne 21. avgusta 1943 je bil likvidiran 19. oktobra 1943.«

Kot je razvidno iz nekega drugega vosovskega dokumenta, so vosovci Huthov umor skrbno načrtovali. To se vidi iz »Poročila št. 16 – Na položaju 1. 11. 1943«, ki ga je poslal sekretar OF za rajon I. Bohinj tovarišu S. Z. na Okrožni komisiji VOS Jesenice.

Cerkev sv. Križa na Koprivniku. FOTO: Ivo Žajdela

Pričevanje Roka Aleša o umoru

Vos je očitno natančno vedela, kdaj bo Hutha lahko ugrabila. To se je zgodilo 18. oktobra 1943 – Huth je hotel na Koprivniku mladini podeliti prvo obhajilo –, ko sta ga dva partizana, preoblečena v nemško uniformo, ugrabila na cesti iz Jereke na Koprivnik, kot so zapisali v OF poročilu. Rok Aleš je ta podatek dopolnil. V Zavezi je bilo leta 1994 objavljeno njegovo pričevanje, kjer je zapisal, da je njegova sestra z družino živela na Jesenicah. Njen mož je delal v železarni. Imeli so štiri otroke, sina Mirka in tri hčerke. Leta 1943 je bil fant vpoklican v nemško vojsko. Odšel je raje v partizane. Nemci so v povračilnem ukrepu družino preselili v bližino Nürnberga. Aleš je ostal z Mirkom povezan in štirikrat ga je obiskal v gozdu nad Sv. Križem. Ko sta bila nekoč sama, ga je Mirko zaupno vprašal: »Stric, ali poznaš kakega duhovnika iz Šentvida, Hutha po imenu? Veš, da je bil nemški vohun. Tu naokrog je hodil. Zadnjič so ga naši aretirali, ko je šel maševat na Koprivnik. Domačin ga je peljal iz Bohinja na kmečkem vozu. Iz zasede sta ju ustavila dva partizana, oblečena v gestapovsko uniformo. Hutha sta aretirala, kmetu pa ukazala domov. Potem so ga obesili na drevo, spodaj zakurili in ga spuščali na ogenj. Bil je že ves opečen, pa ni hotel ničesar priznati.«

Iz tega pričevanja se vidi, da sta partizana (vosovca) Hutha načrtno ugrabila preoblečena v gestapovski uniformi, vpričo voznika, ki je Hutha peljal na Koprivnik, da bi tako zabrisali sledi za svojim umorom. Krivi naj bi bili Nemci.

Koroščeva (po domače Vršičnik ali Vršičnek) domačija nad Koprivnikom. FOTO: Ivo Žajdela

Vosovska »palica« strahovitega mučenja

V omenjenem poročilu sekretarja OF je podpisani tovariš E. zapisal: »Med zasliševanjem smo igrali pravzaprav nekak cirkus.« Šlo je za to, da bi tudi z zvijačo kaj izvedeli. Huth je povedal običajne stvari: da prenočuje v Bohinjski Bistrici v hiši Nikolaja Sodje, da sta dve materi iz vasi Kamnje dali za maše, da bi ostala njuna sinova, ki sta odšla v partizane, verna. Povedal je, da skrbi za župnije, kjer manjka dvajset duhovnikov, da je delavnih le še pet mlajših. Vos je hotela izvedeti njihova imena. »To so tisti organizatorji, za katere si hotel vedeti imena. Imen teh nismo mogli izvedeti,« je zapisal sekretar OF. Huth je nevede omenil le ime duhovnika Hitija, ki naj bi bil nekje blizu Kranja ali Škofje Loke.

Potem je poročevalec zapisal: »Palica mu ni v nobenem primeru mogla biti v pomoč pri njegovih izpovedih. S silo ni povedal prav ničesar, le na koncu je blebetal o Torkarju in Sodji, vendar pa tako nerazločno, da nismo mogli pravilno razumeti.«

Iz tega se vidi, da so Hutha strahovito mučili. Čeprav je poročevalec v tem poročilu omenjal »palico«, ki da jim ni bila v pomoč, drugi viri govorijo, da so ga imeli privezanega v zraku, pod njim pa so kurili ogenj ter ga žgali. Poročevalec je zapisal, da je »blebetal« tako nerazločno, da ga niso mogli razumeti, kar zgovorno pove, kako hudo so ga mučili in v kakšnem hudem stanju je moral biti.

Omenil je tudi, da se je eden od navzočih izdajal za tistega partizana, za katerega je dala njegova mati iz Kamenj za mašo. Ta partizan T. pa da je bil med zaslišanjem Hutha nekje drugje. Huth je v prepričanju, da ima pred seboj tega fanta, ki je študiral v Škofovih zavodih v Šentvidu (Janez Repinc - Triglavski?), naročil, naj sporoči mami v Podkoren in škofu Rožmanu, če ga bodo ustrelili.

Koprivnik, kjer so v Koroščevi hiši (na sredini zgoraj leva, malo razkrita za drevesi) mučili, umorili in zakopali v gnoj Srečka Hutha. FOTO: Ivo Žajdela

Prizor kot z Golgote

V zadnjem delu je poročevalec posredno povedal, da pri Huthu niso našli nič obremenilnega. Nasprotno. »Razen obleke smo mu zaplenili tudi aktovko s precej zanimivimi stvarmi. V nji je bilo mašno vino, jesenski del brevirja, posodice s svetim oljem, cela vrsta malih hostij, ter nekaj velikih. Vijoličasta štola za spoved, rožni venec, števec za pritiskanje, ter nekaj dokumentov. Kadar je vršil spoved, je imel v rokah števec, da je vedel koliko jih je bilo pri spovedi. Kadar je obhajal, je pritiskal nanj ministrant.«

Z hostijami, ki so mu jih vosovci odvzeli, je hotel Huth tisti dan obhajati prvoobhajance na Koprivniku in v Bohinjski Srednji vasi. Poročevalec je poročilo končal s podatkom, ki nehote spominja na prizor z Golgote: »Par dni potem, ko se je izvedelo naokoli, da ga je zmanjkalo, sta prišli dve ženski. Mogoče, da je bila ena njegova mati, a druga pa je bila žena nekega Bohinca iz Jesenic in sta povpraševali v tej zadevi.«

Na pobočju na sredini stoji Koroščeva hiša, kjer so mučili, umorili in zakopali v gnoj Srečka Hutha. FOTO: Ivo Žajdela

Kramp, gnoj, lisice ...

Rok Aleš je prispeval še nekaj podatkov o krutem partizanskem umoru na Koprivniku. Odpravil se je namreč na Koprivnik in tam spraševal ljudi, če bi mu vedel kdo kaj povedati o Srečku Huthu. »Najprej je slabo kazalo. Domačini so se držali skrivnostno: 'Jaz nič ne vem, tega vprašajte, ja, tudi jaz nič ne vem – danes ni nikomur zaupati.' Tako sem obredel nekaj hiš; povsod so me pošiljali naprej. Potem pa sem srečal starejšo žensko, ki mi je le zaupala, da je bil res g. Huth ubit na Koprivniku. Kmet iz tiste hiše da je vozil, da je bil spet pri oni hiši v gnoj zakopan, da so ga potem od tam prekopali in prenesli ostanke v jamo, vendar premalo globoko in so lisice izbrskale kosti. 'Kje so pa zdaj, tega ne vem!'

'Gospa, vi vse veste, pa se bojite,' ji pra­vim. 'Glejte, jaz vas ne poznam, vi mene ne poznate, bi mi lahko kaj več zaupali.' 'Ja, v tisto hišo pojdite ali pa v ono, tam več vedo,' mi zaupa žena.

Tega dne nisem vsega izvedel, zato sem po nekaj tednih še enkrat poskusil. Srečal sem može, se spustil z njimi v pogovor in mimogrede vprašal, ali kaj vedo o duhov­niku, ki so ga pobili partizani. Tako je eden od njih le spregovoril: 'Ja, nekaj vem, pa sem bil še otrok. Tudi jaz sem takrat čakal na prvo obhajilo. Vidite, pri tej hiši je bil v gnoj zakopan. Še lani je sveča gorela pri gnoju. Tisti, ki ga je pobil, se je hvalil, kako ga je na koncu usekal s krampom po glavi in da je tedaj bevsknil kakor pujs. Tam gori na skednju za vasjo so ga pa pekli in spuščali na ogenj. Pravijo, da je imel hostij po žepih kot toče. Iz tega je nastala legenda, da je tisto leto na Koprivniku padala tako debela toča, da je vse zeleno oklestila. Ljudje niso imeli kaj za živino. Še sreča, da so bile živilske nakaznice.'

Pri cerkvi pa sem srečal staro ženico, ki mi je na moje poizvedovanje odvrnila: 'Nič ne skrbite! Huth je že v blagoslovljeni zemlji.'

Pa še enega gospoda sem naprosil, naj mimogrede, ko gre večkrat na Koprivnik, kaj poizve. Pa mi je po nekaj tednih sporočil, da je dobil odgovor: 'A zdaj še ti brskaš? Že zadnjič je tu nekdo raziskoval. Ali ste kaj v zvezi?' 'Ne, ne, kar tako vprašam. Nekoč sem slišal o tem, pa sem se sedaj spomnil.' Opozoril me je, naj ne poizvedujem več, ker je nevarno.« Tako torej Rok Aleš.

Nagrobnik Koroščevih, zadaj na pobočju, levo nad drugim železnim križem, stoji Koroščeva hiša, kjer so mučili, umorili in zakopali v gnoj Srečka Hutha. FOTO: Ivo Žajdela

Pripovedi domačinov

V petek, 6. julija 2007, sem se odpravil na Koprivnik. Tam so mi domačini potrdili Huthovo mučeniško smrt, vendar sem se srečal tudi z različnimi informacijami, tudi z dezinformacijami. Ena od slednjih je, da naj bi Hutha potem, ko so ga po umoru zakopali v gnoj, potem prekopali za zunanji zid pokopališča, po vojni pa naj bi truplo odpeljali sorodniki nekam proti Kranjski Gori (to mi je povedal župnik Štefan Vozlič). To seveda ni res. Franca Korošec mi je povedala, da naj bi tam zakopali kosti drugih partizanskih žrtev, potem pa spet izkopali. Župnik Vozlič mi je povedal tudi, da naj bi šel po Hutha v dolino Dijak, po domače Fortunčev, vendar po pripovedi zakoncev Korošec (Koprivnik 8) tudi to ni res.

Srečka Hutha so mučili na domačiji Antona Korošca

Pojdimo po vrsti, kaj so mi povedali na Koprivniku o Huthovem umoru. Franca Korošec (Koprivnik 8) mi je ob prisotnosti svojega moža, domačina, povedala, da je Frančiška Strgar pripravila otroke na obhajilo. Anton Korošec s Koprivnika je z vozom s konjsko vprego šel v dolino proti Bohinju po duhovnika Srečka Hutha. Na predelu med Jereko in Koprivnikom, ki se imenuje Na Mlakah, sta ga ugrabila partizana, oblečena v nemško uniformo. Domačini so kasneje Korošcu zelo zamerili, da ni Huthu rekel kaj ga čaka in ga odvrnil od poti na Koprivnik. Ker Hutha ni bilo, so se otroci razšli.

Srečka Hutha so mučili na domačiji Antona Korošca (umrl je leta 1974), ki stoji na vzpetini nad Koprivnikom, zato se jim po domače reče pri Vršičniku. Še živega naj bi zakopali v gnoj ob hiši. Kasneje naj bi truplo izkopali in odvrgli v neko jamo nekje na območju Koprivnika (kot mi je povedala soseda župnišča). Nek domačin naj bi pred demokratizacijo na dan mrtvih prižgal sveče na kraju, kjer je bil Korošcev gnoj, zaradi česar naj bi si Koroščev sin Janez Korošec nabavil hudega psa. Janez Korošec, ki je zdaj star okoli 80 let, naj bi bil v nemški vojski, pri SS, zaradi česar naj bi imel vtetoviran znak SS. Po vojni je bil partijski veljak v Radovljici, v Kopru podžupan, pred demokratizacijo pa se je vrnil na domačijo na Koprivniku. V drugo se je poročil z Evgenijo Kegl Korošec, ki je bila v obdobju 2002–2006 županja Bohinja na listi LDS.

Na partizanskem spomeniku pred cerkvijo je na plošči napisan tudi Kristijan Korošec, ki so ga po pripovedi France Korošec ustrelili partizani sami. FOTO: Ivo Žajdela

Andrejcu naj bi slekli Huthov plašč, Justini pa odvzeli uro

Po vojni naj bi prišli Huthovi sorodnici (verjetno mama in sestra) na Koprivnik. Bili sta pri maši, kjer sta pri dveh Korošcih zagledali Huthove predmete. Andrejcu naj bi slekli Huthov plašč, Justini (Kristini?) pa odvzeli uro.

Na Koprivniku to ni bila edina smrt civilistov, ki so jo povzročili partizani. Nedaleč vstran od Vršičnika, na drugi strani Mrzlega potoka nad Koprivnikom, je bila nekoč skromna domačija Na Robiču, hišica za pastirja in hlev. Tam so partizani mučili ljudi. Nekoga iz Jereke naj bi celo pekli na štedilniku.

Za tragedijo, ki jo je Prešernova brigada doživela na Goreljku, so kot žrtveno jagnje obdolžili družino Obad z Gorjuš, da naj bi Nemcem izdala partizane na Goreljku. Ugrabili so jih, vodili proti Bohinju in na Uskovnico, kjer so jih umorili.

Na partizanskem spomeniku pred cerkvijo je na plošči napisan tudi Kristijan Korošec, ki so ga po pripovedi France Korošec ustrelili partizani sami. Po njeni pripovedi naj bi bilo grobišče tudi v Pokljuški luknji pod Zatrnikom, kjer naj bi po vojni ubili Nemce, ki naj bi jih prignali iz Bohinjske doline čez Koprivnik.

Srečko Huth in bogoslovec Mirko Gogala v Šentjoštu.

Mučenec za vero

Iz zapisanega je razvidno, da je bil Srečko Huth duhovnik, ki se je ves predal svojemu poklicu. V težavnih in nevarnih časih je ilegalno hodil po Gorenjski in ljudi, ki so preživljali hude čase, oskrboval z Božjim blagoslovom. Tisto o nemškem vohunu oziroma o organizatorju »bele garde« so bile tipične komunistične izmišljotine. Tisti, ki so jih raztrosili okoli, so dobro vedeli, da niso resnične. Duhovnika Srečka Hutha so partizani umorili zato, ker je bil duhovnik, tako kot so med vojno umorili mnogo drugih duhovnikov. Iz zapisanega vidimo tudi to, da Srečko Huth še vedno nima svojega groba, in to, da je bil mučenec za vero.

Mirko Kambič v Zavezi o Srečku Huthu

Metod Benedik o mučencu o Srečku Huthu

Rok Aleš o umoru Srečka Hutha

1/10