Dan smo pričeli z zbiranjem in sveto mašo, ki jo je vodil krajevni škof dr. Peter Štumpf, SDB. V pridigi se je naslonil na prvo berilo, v katerem je hudič skušal pravičnega Joba. Škof nas je pomnil, kako je Job izgubil deset otrok, vse svoje premoženje in živali, kako ga je doletela strašna bolezen in kako je na koncu izgubil še podporo prijateljev in žene. In čeprav je trpel telesno, duhovno in duševno, je ostal zvest Bogu. To zvestobo pa je Bog obilno poplačal in Jobu »podaril novo življenje, ki je bilo blagoslovljeno in napolnjeno z Božjo prisotnostjo in novimi darovi, ki so se silno pomnožili.«

Zakonci so se zbrali okoli oltarja. FOTO: Mojca Belcl Magdič

Ne prepustimo se vročičnim strastem

Da bi živeli svobodneje, nas je pozval k razmišljanju o odlomku iz evangelija, v katerem je Jezus ozdravil Petrovo taščo, ki je imela vročico. Ob tem se je navezal na besede svetega Hieronima, ki pravi, da »vsakega od nas prizadene vročica. Ko me prevzame jeza, imam vročico.« Ko nas doletijo te nemirne sile, pa nas je škof spomnil, naj ne vodimo debat s hudobnimi duhovi, ker nas bodo porazili. »In kdaj so te debate možne,« nas je vprašal: »V času skušnjav in vročičnih strasti. Včasih pa tudi, ko je duša mirna, pa v sebi zazna nemir zaradi majhnih temačnih vzgibov, ki počasi prerastejo v prave viharje zla, če se spustim v dialog s hudobnim duhom.« Zato nas je opogumil, naj se ne teh trenutkov ne bojimo, saj »v trpljenju in vročici strasti nismo sami. Gospod Jezus je z nami. Vsakodnevno nam iz Božje besede in evharistije ponuja svojo roko za pomoč in ozdravitev. Po Marijinem posredovanju na nas izliva hudournike svoje blagodejne milosti.«

Pričevanje: Nismo gospodarji življenja

Po sveti maši, katero je z glasbo in petjem obogatila družina Koren iz župnije Radenci, je sledil krajši odmor, nato pa smo prisluhnili pričevanju Marka in Katarine Nzobandora iz Logatca. Marko in Katarina sta svoj nagovor navezala na zgoraj omenjeno geslo ter z nami podelila nekaj večjih preizkušenj, ki ju je doletelo v njunih 18-ih letih zakona. Od smrti njunega prvega sina Žana, zdravstvenih težav, finančnih preizkušenj pa vse do iskanja Božje volje pri težjih odločitvah. Eno večjih spoznanj, ki sta jih dobila po Žanovi smrti, je bilo: nismo mi gospodarji življenja. Lahko delamo vse »prav«, kot Job, pa nas doleti nesreča. Po drugi strani pa lahko Bog še iz tako težke in nezavidljive situacije naredi čudež. Tako sta z nami podelila tudi veliko različnih prigod in neverjetnih razrešitev problemov, ob katerih sta vedela, da za tem lahko stoji samo Bog. Hkrati pa sta nas spomnila, da vera in zaupanje v Boga nista na preizkušnji takrat, »ko si na robu in se še počutiš varnega, ampak šele takrat, ko si potisnjen čez rob,« ko ne vidiš vnaprej, ko ne veš, kako bo. Spodbujeni, da bi še bolj zaupali v Boga, da se ne bi bali trpljenja in preizkušenj ter da bi pri vseh težjih odločitvah vedno iskali to, da bomo imeli mir v srcu, smo zaključili zelo lep pogovor.

Sledilo je skupno kosilo in želja, da se prihodnje leto ponovno srečamo. Hvaležni smo bratom kapucinom, še posebej p. Stanetu Bešterju, sestram HMP in animatorkam, ki so poskrbele, da je ta dan tudi otrokom ostal v lepem spominu.