»Pol marša od Ligvine nas razpostavijo vse polke, kar nas se je bilo nabralo, na široko planjavo v vrsto. Nič nismo vedeli, kaj to pomeni. Že smo menili, da je morda sovražnik blizu; kar prijezdi na belem sercu Napoleon sam na ogled. Bil je prav v prosti obleki, v slabejši ko naš polkovnik. Jezdi enkrat ob vsi vrsti in zvesto ogleduje trume. Pride do našega polka, kjer smo bili mi, kranjske matere sinovi. Naš polkovnik je stal pred polkom. Napoleon jezdi k njemu in ga vpraša: 'Quel régiment?' 'Régiment d'Illyrie, votre majesté!' [Ilirski polk, Vaše veličanstvo] odgovori polkovnik. Jaz sem stal tako blizu, da sem ga videl in slišal natanko. Dobro sem bil njega obraz in oči ubral in še zdaj, ko me spomin zavoljo starosti že zelo zapušča, pomnim še ostri pogled, zapovedni glas svojega francoskega cesarja, moža, ki je bil moj in cele Evrope strah.«