Claude Newman in Marija, ki ga je obiskala v zaporu. FOTO: Facebook Claude Newman. 


Claude se je rodil leta 1923 v Arkansasu. Ko je bil star pet let, ga je oče iz neznanih razlogov odpeljal od matere in ga prepustil babici v Misisipiju. Žal se je ta poročila z nasilnim moškim, ki jo je spolno zlorabljal, kar je vedel tudi Claude, ki je delal na kmetiji, kjer je ta moški odraščal. Čeprav se je babica od nasilneža ločila, njen vnuk ni zmogel pozabiti njegovih dejanj. Leta 1942 ga je ubil.

Nekateri viri navajajo, da naj bi se Claude poročil pri sedemnajstih letih in ubil posiljevalca lastne žene. Vsekakor je bil zaradi umora obsojen na smrtno kazen na električnem stolu. Njegovo zgodbo je javnosti posredoval oče Robert O'Leary, ki je služboval kot zaporniški duhovnik v ječi, kjer je Claude čakal na izpolnitev obsodbe.

Nekateri njegovemu pričevanju oporekajo, češ da Newman ni doživel srečanj z Božjo materjo, se je pa spreobrnil, prejel zakramente in umrl spravljen z Bogom. O'Leary naj bi dejstva o njem priredil. Kljub nejasnostim Claudova zgodba marsikoga navdihuje.

»Če želiš, da bi bila tvoja mati …«

Zaporniško celico si je mladi morilec delil s štirimi kaznjenci. Nekoč je opazil, da ima eden izmed njih okrog vratu svetinjico. Vprašal ga je, kaj je to, ker pa mu mož ni znal odgovoriti, si je v jezi in s kletvijo strgal obesek z vratu in ga vrgel pred Clauda, naj ga vzame, če želi. S privoljenjem zaporniških paznikov si je Claude svetinjico obesil okrog vratu.

Tisto noč ga je zbudil dotik na zapestju. Pred seboj je zagledal najlepšo žensko, kar jih je Bog ustvaril, kot jo je pozneje opisal. Ker se je prestrašil, ga je pomirila in mu rekla: »Če želiš, da bi bila tvoja mati in ti moj sin, pošlji po duhovnika Katoliške cerkve.«

Zjutraj je do njega res prišel oče O'Leary. Težko je verjel Claudovim besedam, čeprav so tudi drugi zaporniki potrdili, kako prestrašen je bil. Kljub temu se je duhovnik z jetniki dogovoril za ure verouka.

Marija o spovedi in obhajilu

Claude je bil nepismen. Prepričan je bil, da Bog obstaja, vendar ni vedel ničesar o Kristusu. Ko pa mu je duhovnik želel spregovoriti o spovedi, ga je nevednež prekinil: »To pa vem! Gospa mi je povedala, da pri spovedi v resnici klečimo poleg križa njenega Sina. Ko se spovemo svojih grehov ter nam je zaradi njih resnično žal, se kri, ki jo je prelil za nas, zlije prek nas in nas osvobodi vseh grehov.«

Pozneje je Claude pri verouku sojetnike spodbujal, naj se ne bojijo iti k spovedi, saj pri tem zakramentu grehe povedo Bogu. Rekel jim je: »Gospa mi je povedala, da je spoved kot nekakšen telefon. Po duhovniku govorimo z Bogom in on govori po duhovniku z nami.« Prav tako jim je razložil, da smo, ko zaužijemo posvečeno hostijo, podobni Mariji, ko je pod srcem nosila Jezusa. »In teh nekaj trenutkov bi moral preživeti tako, da ga ljubim, častim, slavim, se mu zahvaljujem in ga prosim za blagoslove. Nič me ne bi smelo motiti,« jim je dopovedoval.

Torta, sladoled in molitev

Kljub korenitemu spreobrnjenju se morilec ni mogel izogniti kazni. Na dan usmrtitve ga je šerif vprašal, kakšna je njegova zadnja želja. Claude ga je presenetil z odgovorom, da se veseli srečanja z Marijo in si zato želi zabave z zaporniki in očetom O'Learyjem.

V resnici bo umrlo le njegovo telo, on pa ostaja živ. Ko so drugi jetniki obljubili, da med zabavo ne bodo duhovniku storili nič žalega, je šerif nenavadni želji ugodil. Tako so tisti večer jedli torto in sladoled ter molili.

Tik pred zdajci pa so Claudu sporočili, da je njegova usmrtitev za dva tedna preložena. Čeprav so vsi mislili, da obsojenec joče od sreče, jim je ta v solzah dopovedoval: »Nihče, celo duhovnik ne ve, da ko ste videli Njen obraz in gledali v njene oči, ne želite živeti niti en dan več.«

Spraševal jih je, kaj je storil narobe, da so njegov odhod v nebesa preložili. Oče O'Leary mu je svetoval, naj svoje trpljenje daruje za drugega morilca, belca, ki je Clauda iz srca sovražil.

Po dveh tednih, 4. februarja 1944, je bil Claude res usmrčen. Njegove zadnje besede duhovniku so bile: »Oče, spomnil se vas bom. Če boste kaj potrebovali, me vprašajte, jaz pa bom prosil Njo.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (19/2021).