Minuli konec tedna se je začelo 38. srečanje v Riminiju, ki ga tradicionalno prireja italijansko gibanje Občestvo in osvoboditev (Comunione e Liberazione). Tema letošnjega srečanja je Kar podeduješ od svojih očetov, si moraš zaslužiti, da bi prejel. Uvodno sveto mašo je daroval škof v Riminiju Francesco Lambiasi. Prebral je tudi sporočilo, ki ga je v papeževem imenu poslal vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin. Papež Frančišek prireditelje, udeležence in prostovoljce srečanja vabi, »naj izostrijo pogled, da bi videli mnoga – bolj ali manj jasna – znamenja potrebe po Bogu kot zadnjem smislu življenja ter bi tako lahko osebam ponudili živi odgovor na velika vprašanja človeškega srca«.



Tema letošnjega srečanja v Riminiju je povabilo, naj si znova prisvojimo svoje izvore znotraj osebne zgodovine. Predolgo je namreč veljalo prepričanje, da dediščina naših očetov lahko ostane z nami kakor zaklad, ki ga je dovolj varovati, da bi plamen ohranili prižgan. Toda tisti ogenj, ki je gorel v srcih naših prednikov, je počasi oslabel. Kardinal Parolin izpostavlja, kako je ena od omejitev sedanjih družb to, da ima malo spomina, da zapuščamo, kar je bilo pred nami kot nekoristno in težko breme. Vse to ima težke posledice, pri čemer Parolin izpostavlja vzgojo novih generacij. »Kot kristjani ne gojimo nobenega nostalgičnega umikanja v preteklost, ki je več ni. Raje z zaupanjem gledamo naprej. Nimamo prostorov, ki bi jih ščitili, kajti Kristusova ljubezen ne pozna nepremagljivih ovir. Živimo v času, ki je naklonjen Cerkvi v izhodu, pa tudi Cerkvi, ki je bogata s spominom, vsa spodbujena z vetrom Duha, da gre v srečanje s človekom, ki išče razlog za življenje.«

Vatikanski državni tajnik spomni na bolezen, ki lahko prizadene krščene in ki jo papež Frančišek imenuje »duhovni Alzheimer«. Kaže se v tem, da pozabimo zgodovino svojega osebnega odnosa z Bogom, tisto prvo ljubezen, ki nas je osvojila in nas naredila za njegove. Če se ne spominjamo našega srečanja z Gospodom, nismo več prepričani v nič. Napade nas strah, ki zavira vsako naše gibanje. Če zapustimo varno pristanišče našega odnosa z Očetom, postanemo žrtev kapric in trenutnih želja, sužnji »lažnih neskončnosti«, ki sicer obljubljajo nebeškost, a nas razočarane in žalostne prepustijo mučnemu iskanju nečesa, kar bi nam napolnilo prazno srce. In kako se izogniti temu »duhovnemu Alzheimerju«? Obstaja samo ena pot: vrnitev k začetkom, »prvi Ljubezni«, ki pa ni govor ali abstraktna misel, temveč je Oseba. Hvaležen spomin na ta začetek zagotavlja potreben zagon za soočanje z vedno novimi izzivi, ki zahtevajo prav tako nove odgovore. Pri tem pa je pomembno, da vedno ostanemo odprti za presenečenja Duha, ki veje, kjer hoče.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV